POLETNA ŠOLA | Veliki premik: devetdeseta leta. Avantgarde v Vzhodni Evropi in njihova dediščina
23. avgust 2019 — 30. avgust 2019
#

Marko Peljhan, Makrolab, MAKROLAB mark IIex CAMPALTO ISLAND OPERATIONS, v sklopu Individual Systems, kustos Igor Zabel na Beneškem bienalu 2003

 

POLETNA ŠOLA

Veliki premik: devetdeseta leta. Avantgarde v Vzhodni Evropi in njihova dediščina

Moderna galerija plus Muzej sodobne umetnosti Metelkova, MG+MSUM

23. do 30. avgust 2019

 

V Moderni galeriji in Muzeju sodobne umetnosti Metelkova bo zadnji teden avgusta potekala mednarodna poletna šola z naslovom  Veliki premik: devetdeseta leta. Avantgarde v Vzhodni Evropi in njihova dediščina.

 

Poletna šola, ki jo ljubljanska Moderna galerija letos pripravlja že drugo leto, bo nadaljevala izhodiščno zastavljene teme, povezane z dediščino vzhodnoevropskih avantgard. Letošnji poudarek bo še zlasti na velikih spremembah, ki so jih ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let povzročili padec socializma, konec hladne vojne in restavracija kapitalizma. V središče debat bomo postavili paradigmo avantgardnega umetnika in umetnosti, ki se je v devetdesetih letih bistveno zamajala in tudi spremenila.

 

V času socializma je bila glavna referenčna točka vzhodnoevropske (tudi ruske) umetnosti komunistična ideologija in konflikt z Zahodom. Danes so glavne (eksplicitne ali ne) referenčne točke nova nacionalistična in populistična gibanja v Evropi in poskusi definiranja kulturne identitete z umetniškimi sredstvi. To pomeni tudi ponovno oceno in reinterpretacijo tradicij avantgard in socialistične preteklosti.

 

Poletna šola bo organizirana v sklopu štirih glavnih tem: umetnost in ekonomija, umetnost in vojna, umetnost in identiteta in Tretja pot

 

V devetdesetih letih so se preoblikovali umetniški kolektivi, ki so bili skorajda značilni za socialistično obdobje; nekateri umetniki so se združili v nevladne organizacije, drugi so osnovali manjše institucije pod lastnim vodstvom, t.i. artist-run spaces. V tem času so se umetniki nekako nehali boriti s kolesjem zgodovine in z ideologijo ter so se začeli pragmatično prilagajati ali pa upirati isti stvari: vse obvladujočemu neoliberalizmu.

 

Vojna na Balkanu močno zaznamuje delo umetnikov in institucij. Nekateri od umetnikov, ki so poklicno pot začeli v devetdesetih letih, so skušali raziskovati odnos med umetnostjo in tehnologijo v kontekstu vojn na Balkanu. Politični performans je bil zelo pomembno orodje odpora v devetdesetih letih. Politični performans v mnogih primerih ni veljal le za »pričo« dogajanja, ampak tudi za direktno akcijo proti režimu.

 

Devetdeseta leta so desetletje, v katerem začno delovati različne identitarne politike; regionalne, spolne, razredne, rasne itd. V Vzhodni Evropi je to povezano predvsem s skupno izkušnjo socializma, ki pa se je med posamičnimi deželami zelo razlikovala. Še posebna izjema je tu Jugoslavija s svojim samoupravnim socializmom in gibanjem neuvrščenih.

 

Še zlasti v Ljubljani se v devetdesetih letih med umetniki in institucijami začne močan trend obravnavanja vzhodnoevropske umetnosti, eden od rezultatov te usmeritve je mednarodna zbirka Moderne galerije Arteast 2000+, ki je bila javno predstavljena leta 2000 v nekdanjem kompleksu JLA na Metelkovi.

 

V času poletne šole je v +MSUM-u na ogled razstava Južna ozvezdja: poetike neuvrščenih, ki predstavlja historični material in dela sodobnih umetnikov v povezavi z gibanjem neuvrščenih. Ta historična izkušnja je gotovo navdihujoča za razmislek o drugačnih globalnih povezovanjih danes zunaj obstoječih centrov moči.

 

Poletna šola se tematsko ne bo omejila samo na vzhodnoevropski kontekst, ampak bo poskušala poudariti dialog z nekaterimi drugimi prostori, delujočimi zunaj zahodnega konteksta.

 

Poletno šolo sta zasnovala Boris Groys, eden najvidnejših teoretikov in kustosov vzhodnoevropske umetnosti, še zlasti ruske, profesor ruskih in slovanskih študij na New York University in višji raziskovalec na Staatliche Hochschule für Gestaltung Karlsruhe, in Zdenka Badovinac, direktorica Moderna galerije, kustosinja, avtorica besedil in iniciatorka zbirke Arteast 2000+.

 

Letos se je na javni razpis odzvalo 120 kandidatov z vsega sveta, poleg Evrope je bilo veliko prijavljenih iz Združenih držav Amerike, pa tudi iz Kanade, Mehike, Brazilije in Avstralije. Žirija je izbrala 45 udeležencev, med njimi 5 iz Slovenije. V sodelovanju z Društvom Igor Zabel za kulturo in teorijo in Erste fundacijo smo podelili tudi 15 štipendij.

 

Program poletne šole bo obsegal predavanja za vse zainteresirane poslušalce ter delavnice, ki so namenjene samo udeležencem poletne šole, vodili pa jih bodo vabljeni predavatelji in nekateri kustosi Moderne galerije.

 

 

Predavatelji in mentorji

Predavatelji in mentorji poletne šole so: Boris Groys, Zdenka Badovinac, Inke Arns, Sezgin Boynik, Boris Buden, Branislav Dimitrijević, Keti Čuhrov, Eda Čufer, Charles Esche, Marko Jenko, Viktor Misiano, Marko Peljhan, Bojana Piškur, Walid Raad, Igor Španjol, Anton Vidokle, Martina Vovk, Arsenij Žiljajev.

 

Javni program

Javni program se bo pričel v petek, 23. avgusta 2019, ob 18.30, v avditoriju Moderne galerije, z otvoritvenim predavanjem umetnika Antona Vidokleja, ki mu bo sledila projekcija njegove Kozmične trilogije (Cosmos trilogy). Tudi ostala javna predavanja bodo v avditoriju MG+, od 18. ure naprej. Predavali bodo Zdenka Badovinac in Boris Buden (sobota, 24. avgusta 2019), Inke Arns in Keti Čuhrov (nedelja, 25. avgusta 2019), Arsenij Žiljajev in Branislav Dimitrijević (ponedeljek, 26. avgusta 2019), Charles Esche in Viktor Misiano (torek, 27. avgusta 2019) ter Marko Peljhan in Eda Čufer (četrtek, 29. avgusta 2019). V četrtek, 29. avgusta ob 22. uri pa bo imel Walid Raad javno predstavo za udeležence poletne šole v okviru festivala Mladi levi.

 

_______________________________

O predavateljih

Zdenka Badovinac je kustosinja in teoretičarka ter od leta 1993 direktorica Moderne galerije in (od leta 2011) Muzeja sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Kot kustosinja je pripravila veliko razstav slovenskih in tujih umetnikov, zasnovala pa je tudi prvo zbirko vzhodnoevropske umetnosti, zbirko Moderne galerije Arteast 2000+. V delu sistematično obravnava procese redefiniranja zgodovine in vprašanja različnih avantgardnih tradicij v sodobni umetnosti. Njen prvi tovrstni projekt je bila razstava Body and the East – od šestdesetih let do danes leta 1998 v Moderni galeriji. Bila je slovenska komisarka na beneškem bienalu (1993–1997, 2005, 2017) in avstrijska komisarka na Bienalu v São Paulu (2002). Med letoma 2011 in 2013 je bile predsednica CIMAM-a.

Med njenimi nedavnimi projekti so Vmesna postaja 1:1 v koprodukciji z Zavodom Maska v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (2013); Slovnica svobode / 5 lekcij: dela iz zbirke Arteast 2000+ s Snežano Krastevo in Bojano Piškur v Muzeju Garage v Moskvi (2015); NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v Moderni galeriji (2015); Nizkoproračunske utopije z Bojano Piškur v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (2016); NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v Muzeju Garage v Moskvi (2016) in v Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofia v Madridu (2017/18), Nebeška bitja: Ne človek ne žival (z Bojano Piškur), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (2018) in Hello World. Revising a Collection; Sites of Sustainability. Pavilions, Manifestos and Crypts / Mesta trajnosti. Paviljoni, manifesti in kripte, Hamburger Bahnhof - Museum für Gegenwart - Berlin in Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (2018).

 

Dr. Inke Arns je kustosinja in umetniška vodja Hartware MedienKunstVerein v Dortmundu (Nemčija) od leta 2005. Pred tem je od leta 1993 delovala mednarodno kot samostojna kustosinja, pisateljica in teoretičarka na področjih medijske umetnosti, spletnih kultur in Vzhodne Evrope.

Doktorirala je na Humboldtovi univerzi v Berlinu s tezo o paradigmatskem obratu v umetniški refleksiji zgodovinske avantgarde in o pojmu utopije v projektih vizualne in medijske umetnosti v osemdesetih in devetdesetih letih v nekdanji Jugoslaviji in Rusiji.

Poleg dela v HMKW je kurirala tudi razstave v Bauhausu (Dessau), n.b.k. (Berlin), Moderni galeriji (Ljubljana), Künstlerhaus Bethanien (Berlin), Muzej savreme umetnosti (Beograd), Centre for Contemporary Arts – CCA (Glasgow), KW Institute for Contemporary Art (Berlin), Videotage (Hongkong), Muzej savreme umetnosti Vojvodina (Novi Sad), Center za sodobno umetnost Zamek Ujazdowski (Varšava), Center za sodobno umetnost CAC (Vilna), Jeu de Paume (Pariz), Kunstpalais (Erlangen) in Haus der Kulturen der Welt (Berlin). Med mednarodnimi razstavami so IRWIN: Retroprinciple 1983-2003 (2003), What is Modern Art? (Group Show) (2006), History Will Repeat Itself (2007), Arctic Perspective (2010), The Oil Show (2011), Artur Zmijewski: Democracies (2012), Suzanne Treister: HEXEN 2.0 (2012), Francis Hunger: History has left the Building (2012), Sounds Like Silence (John Cage – 4’33” – Silence today / 1912 – 1952 – 2012)(2012), Digitale Folklore (2015), RYBN: ADMXI (Pariz 2015), Whistleblower & Vigilanten. Figures of digital resistance (2016), Hito Steyerl: Factory of the Sun (2016), Dan Perjovschi: The Hard Drawing (2016), alien matter (Berlin 2017), The Brutalism Appreciation Society (Dortmund 2017) in številne druge.

 

Boris Buden je pisec in kulturni kritik, ki živi v Berlinu. Doktoriral je iz kulturne teorije na Univerzi Humboldt v Berlinu. V devetdesetih letih je bil urednik revije Arkzin v Zagrebu. V esejih in člankih piše o filozofiji, politiki ter kulturni in umetniški kritiki. Sodeloval je na številnih konferencah in umetniških projektih v Zahodni in Vzhodni Evropi, Aziji in ZDA, vključno z Dokumento XI. Izdal je Barikade Zagreb (1996/1997), Kaptolski Kolodvor, Beograd (2001), Der Schacht von Babel, Berlin (2004), Zone des Übergangs, Frankfurt/Main (2009), Findet Europa, Dunaj (2015), etc.

 

Eda Čufer je dramaturginja, kustosinja in avtorica teoretskih besedil. Leta 1984 je soustanovila umetniški kolektiv NSK v Ljubljani. Sodelovala je s številnimi sodobnimi gledališkimi, plesnimi in vizualnimi umetniškimi skupinami, vključno z Gledališčem sester Scipion Nasice, plesno skupino En-Knap, skupino IRWIN in Projektom Atol Marka Peljhana. V zadnjem času se v pisanju posveča predvsem ideološkim razsežnostim sodobne umetnosti in odnosu političnih sistemov do umetnostnih sistemov. Njena besedila so bila objavljena v revijah kot Art Forum in Maska, v knjigah, ki so jih izdali The Museum of Modern Art, MIT Press, Revolver, Afterall Books, Sternberg Press in Whitechapel Gallery, ter v katalogu Istanbulskega bienala 2009. Bila je kustosinja razstav v Nemčiji, Avstriji in Italiji, med drugim In Search of BalkaniaBalkan Visions in Call Me Istanbul. Nedavno je objavila zgodovino sistemov plesnih zapisov, zdaj pa se ukvarja z novim knjižnim projektom, Art as Mousetrap / Umetnost kot mišnica, s podporo štipendije Arts Writers Grant Program fundacije Andy Warhol. Živi v ZDA, a je kljub temu aktivno povezana z mnogimi umetniškimi projekti in skupinami v Evropi.

 

Keti Čuhrov je moskovska umetnostna teoretičarka in filozofinja. Doktorirala je iz primerjalne književnosti in ima habilitacijo iz filozofije. Dela kot docentka na Oddelku za kulturologijo na Višji šoli za ekonomijo v Moskvi, med letoma 2012 in 2017 pa je vodila Oddelek za teorijo pri Narodnem centru za sodobno umetnost. Trenutno ima raziskovalno štipendijo Marie Curie na Wolverhampton University v Veliki Britaniji. Keti Čuhrov je veliko pisala o teoriji umetnosti, kulturi, politiki in filozofiji, med drugim je avtorica knjig To Be - To Perform. »Theatre« in Philosophical Criticism of Art (2011) in Pound & Ł (1999) ter dveh zbirk dramatične poezije: Just Humans (2010) in War of Quantities (2004).

 

Branislav Dimitrijević je profesor zgodovine in teorije umetnosti na Šoli za umetnost in oblikovanje v Beogradu. Deluje kot pisec in kustos, v raziskavah pa se posveča vizualni umetnosti, popularni kulturi in filmu v socialistični Jugoslaviji. Redno piše tudi o sodobnih kulturnih, umetniških in političnih vprašanjih v Srbiji. Med njegovimi knjigami so On Normality: Art in Serbia 1989–2001 (MSU Beograd, 2005), Against Art – Goran Djordjević, 1979–1985 (MUS, Beograd, 2014) in nedavna Potrošeni socijalizam (Fabrika knjiga, Beograd, 2016). Dimitrijević je magistriral iz zgodovine in teorije umetnosti na Univerzi v Kentu in doktoriral iz kulturologije na Filozofski univerzi v Beogradu s tezo o pojavu potrošniške kulture v socialistični Jugoslaviji. Izbrana besedila in biografijo najdete na: https://independent.academia.edu/BranislavDimitrijevic

 

Charles Esche je kustos in pisec. Od leta 2004 je direktor Van Abbemuseuma (Eindhoven). Deluje tudi kot član odbora konfederacije muzejev Internacionala in predsednik CASCA v Utrechtu. Poleg kuratorskega dela v matični instituciji je bil (so)kustos številnih razstav, med njimi so Le Musée égaré (Kunsthall Oslo, 2017), Printemps de Septembre (Toulouse, 2016), Džakartski bienale (2015), 31. bienale v São Paulu (2014), Trienale U3 (Ljubljana, 2011), Bienale RIWAQ (Palestina, 2007 in 2009), Istanbulski bienale (2005), Gwangjujski bienale (2002) in druge mednarodne razstave.

Esche je sourednik revije Afterall in izdaj Afterall Books ter urednik serije Exhibition Histories, ki jo izdajata Bard College in Afterall, distribuira pa University of Chicago Press. Skupaj z Willom Bradleyjem je Esche souredil zbornik Art and Social Change, ki je izšel pri Afterall in Tate Publishing. Bil je tudi sourednik zbornika The Netherlands, for example z Rosi Braidotti in Mario Hlavajovo za Beneški bienale leta 2007. Izbor njegovih besedil z naslovom Modest Proposals je izšel leta 2005 pri Baglam Press.

 

Viktor Misiano je moskovski kustos in kritik. Poklicno pot je začel kot kustos za sodobno umetnost v Puškinovem muzeju likovnih umetnosti v Moskvi (1980-1990) in pozneje postal direktor Centra za sodobno umetnost CAC v Miskvi (1992-1997). Med letoma 2001 in 2006 je bil namestnik direktorja Razstavnega centra “ROSIZO” državnega muzeja.

Od leta 2010 do 2014 je bil predsednik nadzornega sveta fundacije Manifesta in eden kustosov Manifeste 1 v Rotterdamu (1996). V večini kuratorskih projektov predstavlja ruske umetnike: v ruski sekciji 3. istanbulskega bienala (1992), na 46. in 50. beneškem bienalu (1995, 2003), 1. bienalu v Valencii v Španiji (2001), na 25. in 26. bienalu v São Paulu (2002, 2004). S srednjeazijskim paviljonom na 51. beneškem bienalu je močno povečal prepoznavnost srednjeazijskih umetnikov (2005) in to še nadgradil s projektom Live Cinema/The Return of the Image: Video from Central Asia v Philadelphia Museum of Art (2007-2008).

V večini kuratorskega dela se posveča posovjetskemu prostoru, ki ga dojema kot interakcijo med preteklostjo in sedanjostjo ter zaznamovanega z idejami rastoče nostalgije. Pomemben del Misianovega dela obsega uredniško delo. Leta 1993 je ustanovil Moscow Art Magazine, katerega glavni urednik je še danes.

 

Marko Peljhan je umetnik in raziskovalec, ki deluje na meji med umetnostjo, tehnologijami in znanostjo. Njegovi projekti, pobude in sodelovanja se gibljejo po široki pokrajini, ki sega od ekologije in družbene refleksije do taktičnih medijev, tehnologije, vesoljskih raziskav in geopolitike. Leta 1994 je ustanovil umetniško organizacijo Projekt Atol in bil leto pozneje eden od soustanoviteljev ljubljanskega laboratorija za nove medije Ljudmila. Enega svojih najbolj znanih projektov, Makrolab, je prvič predstavil na Dokumenti leta 1997. Peljhanovo delo je bilo v zadnjih 25 letih predstavljeno in nagrajeno na številnih bienalih in festivalih (med drugim v Benetkah, Gwangjuju, Bruslju, na Manifesti, v Johannesburgu, Carigradu...), na razstavah ISEA in Ars Electronica ter v muzejih, kot so P.S.1 MoMA, New Museum of Contemporary Art, ICC NTT Tokyo, YCAM Yamaguchi, Van Abbemuseum Eindhoven, Asia Culture Centre Gwangju in Garage v Moskvi. Med drugim je leta 2001 kot prvi slovenski umetnik prejel nagrado Prix Ars Electronica zlata nika za projekt Polar, ki ga soustvarja z nemškim umetnikom Carstenom Nicolaijem. Z ameriško-kanadskim umetnikom Matthewom Biedermanom od leta 2008 vodita Iniciatitvo za arktično perspektivo (Arctic Perspective Initiative), ki se posveča globalnemu pomenu arktične geopolitične, naravne in kulturne sfere in je bila predstavljena na pregledni razstavi Kodirana utopija v Moderni galeriji leta 2011. Marko Peljhan s projektom  predstavlja Slovenijo na 58. beneškem bienalu.

 

Walid Raad je umetnik in profesor umetnosti na Cooper Union (New York, ZDA). Med Raadovimi deli so tudi The Atlas Group, petnajstleten projekt (1989–2004) o sodobni zgodovini Libanona, in še trajajoča projekta Scratching on Things I Could Disavow in Sweet Talk: Commissions (Bejrut). Raad se je samostojno predstavil v mnogih razstaviščih, med njimi so Louvre (Pariz), Museum of Modern Art (New York), ICA (Boston), Museo Jumex (Ciudad de México), Kunsthalle Zürich (Zürich), The Whitechapel Art Gallery (London), Festival d’Automne (Pariz), Kunsten Festival des Arts (Bruselj), The Hamburger Bahnhof (Berlin). Njegova dela so bila predstavljena tudi na Documenti, Beneškem bienalu, Bienalu muzeja Whitney, Bienalu v Sao Paulu, Istanbulskem bienalu, Homeworks I in III ter v številnih drugih muzejih, bienalih ter na drugih manifestacijah v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Aziji in Amerikah.

Nekaj njegovih knjig: WalkthroughThe Truth Will Be Known When The Last Witness Is DeadMy Neck Is Thinner Than A HairLet’s Be Honest The Weather Helped in Scratching on Things I Could Disavow.

 

Anton Vidokle je umetnik in urednik spletne revije e-flux journal. Rodil se je v Moskvi, zdaj pa živi v New Yorku in Berlinu. Njegovo delo je doživelo veliko mednarodnih predstavitev, med drugim na Documenti 13 in 56. beneškem bienalu. Njegovi filmi so bili predstavljeni na trienalu Bergen Assembly, Šanghajskem bienalu, 65. in 66. mednarodnem filmskem festivalu Berlinale, na Forum Expanded, Gwangjujskem bienalu, v Centru Pompidou, v Tate Modern, v Muzeju Garage, na Istanbulskem bienalu, v Haus der Kulturen der Welt in drugje. 

 

Arsenij Žiljajev je umetnik, ki deluje v Moskvi in Benetkah. V svojih projektih se posveča dediščini sovjetske muzeologije in muzejev na temelju filozofije ruskega kozmizma, razstave pa uporablja kot medij. Razstavljal je na bienalih v Guangdžuju, Liverpoolu in Lyonu ter na trienalu U3 v Ljubljani, pa tudi v Centru Pompidou in Tokijski palači v Parizu, umetnostnem središču de Appel v Amsterdamu, HKW v Berlinu, Fondation Kadist v Parizu in San Franciscu, fundaciji V-a-c v Moskvi in Benetkah.  Žiljajev je diplomiral na Filozofski fakulteti državne univerze v Voronežu (2006), na Moskovskem inštitutu za sodobno umetnost (2008) in magistriral na šoli za likovno umetnost Valand v švedskem Göteborgu (2010). Žiljajev objavlja članke v revijah e-flux, Idea, Moscow Art Magazine in drugih. Uredil je antologijo Avant-Garde Museology (e-flux, University of Minnesota Press, V-a-c Press, 2015). Med nedavnimi priznanji, ki jih je prejel, so ruske nagrade na področju sodobne umetnosti in nominacija za nagrado Visible leta 2013.

  

 

POLETNA ŠOLA Veliki premik: devetdeseta leta. Avantgarde v Vzhodni Evropi in njihova dediščina je del štiriletnega programa Naše številne Evrope, ki ga vodi konfederacija muzejev Internacionala s partnerjema Akademijo Valand (Univerza v Göteborgu) in Državnim kolidžem za likovno umetnost in oblikovanje v Dublinu. Podpira jo program Evropske unije Kreativna Evropa, Ministrstvo za kulturo RS in Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo.

 

Poletno šolo smo pripravili v sodelovanju z Društvom Igorja Zabela za kulturo in teorijo, fundacijo Erste in zavodom Bunker, Ljubljana.