PRIZORIŠČA | Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča
#

Razstava prikazuje razširjeno polje umetnosti osemdesetih let, za katero je bila značilna praksa, ki so jo zaznamovale večmedijskost, samoorganiziranost, interdisciplinarnost, transgeneracijskost in skupinsko avtorstvo. Razstava je zasnovana po značilnih prizoriščih in dogodkih, zlasti so poudarjene izbrane avtorske instalacije. Kustoski prijem je, glede na tematiko večmedijskosti, dvojen: uporabi alternativna in/ali subkulturna prizorišča ter z institucionalno in tehnološko podprte prakse, oboje skupaj pa pripelje do skupnega medijskega polja, ki so ga ustvarila razmerja med produkcijo in prezentacijo, konceptom in kontekstom, med televizijo in videom. Posamičnih instantnih medijev, kot so fotografija, video ali kseroks, ne predstavljamo v njihovi specifični obliki, temveč v razmerju z drugimi mediji.

 

Seznam prizorišč:

Disko

Galerija

Klub

Druga televizija

Festival

Studio

Gledalnica

Kino

Televizija

 

 

DISKO

Disko FV (1980 ̶ 1985), klub z večmedijskim programom in glavno prizorišče subkulturnega delovanja v Ljubljani, je zaradi večkratnega prisilnega menjavanja lokacije (Disko Študent v Študentskem naselju (1981 ̶ 1983), Dom mladih v Zgornji Šiški (1983 ̶ 1984), K4 na Kersnikovi (1984 ̶ 1985) postal simbol boja alternativne scene za prostor.

Organiziranje in produkcija profiliranega tematskega programa in klubske TV: avtorski DJ glasbeni večeri, koncerti, projekcije filmov in videov, večmedijski projekti, performansi, instalacije, razstave fotografij, kseroks produkcije in grafitov, stenčas in foto vitrina …

Vodila ga je skupina FV (Zemira Alajbegović, Aldo Ivančić, Neven Korda, Dario Seraval, Goran Devide in drugi), večmedijska skupina s številnimi sodelavci, ki je ustanovila tudi neodvisno založbo glasbenih in video kaset (FV Založba), pod znamko FV Video pa je bila pobudnica in producentka številnih video projektov.

 

 

GALERIJA

Študentski kulturni center - ŠKUC so sestavljale različne redakcije oziroma sekcije (likovna, gledališka, filmska, glasbena, plesna idr.) Leta 1978 je center pridobil lastne prostore na Starem trgu 21 v Ljubljani, kar je pomenilo odločilen preobrat v njegovi dejavnosti. Po preselitvi drugih redakcij v letih 1983 in 1984 so bili ti prostori namenjeni predvsem likovni redakciji, ki je zaživela kot Galerija ŠKUC. Prirejali so monografske in skupinske razstave oziroma projekte umetnic in umetnikov iz Slovenije in drugih republik ter ustvarjalcev iz tujine. Likovno redakcijo ŠKUC-a so velikokrat pestile finančne težave, ki pa niso ustavile ustvarjalnega zagona entuziazma ŠKUC-ovih sodelavcev.

V osemdesetih letih je bila Galerija ŠKUC stičišče mladih umetnikov in teoretikov ter prizorišče alternativne in subkulturne produkcije. V njej so našle mesto nekonvencionalne razstave, opozicija institucionalni kulturi, novo razumevanje likovne umetnosti, novi mediji in umetnostne prakse (na primer graffiti slikarstvo) ter večmedijski projekti (tudi na področjih mode, arhitekture in fotografije). Galerijska dejavnost je bila dopolnjena z izdajanjem plakatov, publikacij, glasbenih in videokaset, in sicer tako samostojno kot v produkciji založbe Galerija ŠKUC Izdaja (od leta 1981 dalje).

Galerija ŠKUC je postala edinstven socialni in kulturni prostor, prizorišče najrazličnejših dogodkov in projektov, hkrati laboratorij idej in povezovanj. Vrstili so se razstave slik, objektov, fotografij, grafitov, fotokopij in plakatov, performansi, instalacije, večmedijski projekti, projekcije filmov in videov, koncerti pa tudi simpoziji in okrogle mize, ki so reflektirali dogodke in produkcijo, povezano tako z množično kulturo kakor tudi s konstruktivno teoretsko in kritiško prakso. Šlo je za konceptualni premik v likovni govorici in mišljenju, za razširitev polja vizualne umetnosti in njenega učinka ter za opozicijsko držo do institucionalne kulture in modernistične umetnosti. Z novimi programskimi modeli so vzpostavili drugačna razmerja med avtorji in občinstvom ter pogoje za večmedijske in interdisciplinarne projekte.

 

 

KLUB

Poleg Ljubljane so bila pomembna kulturna prizorišča tudi drugod po Sloveniji, zlasti Mladinski klubi in Mladinski kulturni centri v Mariboru in Kopru, pa tudi v Izoli, Idriji, Krškem, Novem Mestu, na Tratah…, kjer se je odvijal koncertni in večmedijski program in so izdajali publikacije, fanzine, plošče in kasete.

 

 

DRUGA TELEVIZIJA

Televizijski program je bil pomemben medij produkcije, reprezentacije in refleksije avtorskega videa. V osemdesetih letih se je odnos med avtorskim videom in televizijo razvijal tako, da video ustvarjalci v televiziji niso več nujno videli velikega nasprotnika, kot je to bilo v pionirskih sedemdesetih letih, ko se je video vzpostavil kot reakcija na naraščajočo moč televizije.

Interes za »drugačno« televizijo in velika pričakovanja je sredi osemdesetih let poosebljala ATV (Alternativna/Avtorska televizija) kot prva neodvisna televizija v Jugoslaviji, ki naj bi bila javnosti dostopna že pri oblikovanju programa. Temeljila bi na avtorskem pristopu »delanja« televizije, izboru drugačnih tem in njihovem vsebinsko-estetskem obravnavanju, oblikovale pa bi jo civilnodružbene skupine in zainteresirani posamezniki kot alternativo nacionalni televiziji. Bogdan Lešnik, takratni predsednik združenja ŠKUC-Forum, in Marijan Osole – Max, videast in producent, sta s sodelavci izdelala elaborat in programsko shemo. Leta 1987 je v studiu Brut nastal tudi nekajurni pilotni program, dejansko pa ni nikoli delovala kot radiodifuzna televizija, ki bi oddajala na lastnih frekvencah.   

 

 

FESTIVAL

Prvi mednarodni bienale z imenom VIDEO CD 83 v Ljubljani je video v našem prostoru vzpostavil tudi institucionalno in spodbudil širše zanimanje zanj. Miha Vipotnik je kot direktor treh zaporednih bienalov k nam pripeljal svetovno video umetnost, omogočil navezavo stikov z gostujočimi umetniki in kustosi ter postopno opaznejše vključevanje jugoslovanskega videa v mednarodni kontekst. Hkrati so se prav tam vzpostavili bolj neposredni in stalni produkcijski odnosi med televizijskimi profesionalci in video umetniki, kar je privedlo do večje odprtosti televizije za video.

 

Bienale (1983–1989) je v začetnih letih prikazoval mednarodno video umetnost in televizijsko produkcijo ter z video delavnico v začasnem video studiu omogočal produkcijo, tako da je tam nastalo 22 domačih in mednarodnih video del. To je bila pomembna razsežnost tega bienala in razločevalna poteza glede na druge mednarodne video prireditve, kar ga je na koncu uvrstilo med tri najpomembnejše video festivale na svetu.

Bienale so spremljale vse jugoslovanske televizijske postaje, TV kronike s prizorišča pa so pripravljale ekipe televizij skupaj z mladimi režiserji iz kroga beograjske Nove TV, včasih tudi v sodelovanju z umetniki, na primer z umetniško skupino Frigo.

 

 

STUDIO

Videogram 4 je krovni naslov kompleksnega projekta procesne narave, ki ga je Miha Vipotnik razvijal s številnimi sodelavci v studiih RTV Ljubljana v razponu treh let (1976–1979) in ki se umešča v anale slovenske sodobne umetnosti kot začetek eksperimentalnega videa in večmedijske umetnosti.

 

Vipotnik je bil prvi, ki je uspel delati v televizijskem studiu s profesionalno opremo in hkrati prenesti video tehnologijo v individualno rabo. Raziskoval je njene značilnosti in potenciale, strukturo in estetski učinek elektronske slike. Dogajanje v studiu je bilo strukturirano s partituro za sintetizator Ala Stona, basista skupine Na lepem prijazni, in z diagramom za aktivnosti Mihe Vipotnika. Snemale so ga štiri kamere, peta pa je posnela dogajanje v režiji. Ta določila so med potekom trikratnih zaporednih snemanj postajala vse manj zavezujoča za vse, za tehnike, snemalce in performerje (Andrej Trobentar, slikar in pevec skupine Na lepem prijazni, Maja Boh, igralka, in Dušan Rogelj, radijski napovedovalec). Sliko je Miha Vipotnik režiral in montiral v realnem času in iz tako posnetega gradiva zmontiral štiri dvoinčne kolutne magnetoskopske (odprte) video trakove in peti trak v istem formatu, prenesenem v VCR format, namenjen za multimedijsko projekcijo v galeriji (dolžino vseh trakov – 28 minut – je določala glasbena partitura).

 

Dogodek v galeriji (Multivizija, Likovno razstavišče Riharda Jakopiča, Ljubljana, 1979) je bil svojevrsten spoj instalacije in performansa ter preplet videa, filma, fotografije in glasbe. Za takratni čas je bila to izjemna postavitev, ki je dematerializirala prostor v vseobsegajočo podobo: v galerijskem prostoru so se preko vrtečih se ogledal in prizem ob avtorski glasbi hkrati predvajali štirje video trakovi na monitorjih, štirje filmi na super8 projektorjih in diapozitivi na devetih diaprojektorjih.

 

Predvajanje videa na televiziji sprva ni bilo načrtovano, kmalu po Multiviziji leta 1979 pa je bil peti trak (Medijozonija) predvajan na RTV Ljubljana kot eksperimentalni program, ki so ga napovedali kot »nadvse redek televizijski dogodek, če ne celo novo doživetje« in pred predvajanjem še opozorili gledalce »da so vse motnje in nenavadnosti v sliki in tonu del programa in naj zato nikar ne poskušajo popravljati slike na svojih televizijskih sprejemnikih«. V tej »dekonstrukciji ekranizacije« je šlo za popolno razvezanost prostora in časa na fragmente, produkcijsko situacijo in zrenje v kamero. Elektronska slika je bila neverjetno večplastna, za tisti čas prav presenetljivo transformirana (večkratna ekspozicija, zamrznjena slika, solarizacija, prelivi, feedback, sintetično spreminjanje barv in elektronsko generiranje gibljivih oblik) in zmontirana, zvok je bil sinkopiran, enkrat tih in drugič hreščeč. Vipotnik je s sintetizatorjem in montažno mizo vzpostavil analitično in eksperimentalno zvrst videa z vsemi takrat mogočimi postopki transformacije in plastenja elektronske slike. Akterje dogajanja in objekte v televizijskem studiu je združil v elektronske senzacije – neskončno plastenje preluknjanih in prelomljenih podob prenasičenih barv (kar pripelje do bele in nazaj v izvorno posneto podobo).

 

 

GLEDALNICA

Video je bil konstitutivni del alternativne scene in hkrati njen (medijski) učinek, obiskovalci so se v njem prepoznavali in se z interpelacijo vzpostavili kot akterji in skupnost. Razvil je tudi specifične produkcijske in prezentacijske razsežnosti: v medprostoru med dokumentarnostjo, uprizarjanjem in skonstruiranostjo je vpeljal nove pomenske kode ter problematiziral povezanost družbenih mehanizmov gospostva z libidinalno strukturo posameznikov. Poleg (polaroidne) fotografije in fotokopirnega stroja je bil video tisti »instant« medij, ki je bil dostopen, poceni in hiter, hkrati pa ni bil podrejen kontroli in cenzuri.

 

Tudi »najdene« televizijske in filmske posnetke so si videasti zlahka prilaščali, jih razkosavali, prekodirali in premeščali pomen ter jih tudi prikazovali v drugem kontekstu  ̶  ne v okolju družinske televizije, temveč v »prostorih drugačnosti« kot dogodek. V Galeriji ŠKUC, kjer je bil video pomemben del programa, je deloval video-box-bar s predvajanjem videov po izboru obiskovalcev, v Disku FV pa video klub. V osemdesetih letih je bilo prikazovanje preprostejše in svobodnejše kakor danes, niso ga omejevale niti avtorske pravice niti prepovedi.

V gledalnici si lahko zavrtite video po lastnem izboru, lahko pa brskate tudi po arhivu video umetnosti Postaja DIVA, projektu SCCA-Ljubljana. 

 

 

KINO

Z odprtjem lastnih prostorov na Starem trgu 21 v Ljubljani leta 1978 je dejavnost ŠKUC-a zaživela posebej v tistih sekcijah, ki so za svoj program najbolj potrebovale stalen prostor in stalno občinstvo, med njimi zlasti filmska in likovna. V naslednjih letih je Škucova filmska dejavnost (produkcija, program in distribucija) postala referenca in je pomembno sooblikovala ljubljansko alternativno sceno. Filmska sekcija je vključevala številne avtorje, redaktorje in sodelavce, sčasoma si je pridobila zvesto občinstvo in imela v reviji Ekran stalno rubriko z naslovom »Škucova vitrina«. V prvi polovici osemdesetih let je bilo v ŠKUC-u prikazanih veliko avtorskih in eksperimentalnih filmov, ki jih ni bilo moč videti drugje. Ciklusi, retrospektive, opusi, tematski izbori in mali festivali so sprožali diskusije in spodbudili marsikateri film, video ali tekst. To živahno delovanje je temeljilo na odprtosti za nove filmske produkcijske forme in umetniške eksperimente in na strokovno oblikovanem mednarodnem programu, poleg tega pa je bilo tudi poskus, da se razbije monopol Viba filma in da se vzpostavita prvi art kino in alternativna distribucija. Povezava na napoved projekcije filmov.

 

 

TELEVIZIJA

Oddaja Platforma: Osemdeseta - od disko kluba do televizije je še eno prizorišče razstave. V osemdesetih letih so se radikalno začeli spreminjati glasbeni vzorci, estetika in televizija. Ko gledamo nazaj v osemdeseta leta, je bilo glavno množično občilo televizija. Televizija je pri nas vrsto let omejevala popularno kulturo, prodor video umetnosti in posledično glasbenega videa na televizijo pa je to spremenil. Kako so umetniki Srečo Dragan, Miha Vipotnik, Marko Kovačič in Keller ter glasbene skupine Pankrti, Borghesia in Laibach spreminjali televizijo in s tem kulturo? Kakšno vlogo je imel edinstveni festival Video bienale, ki je potekal v Cankarjevem domu? Umetniki so razgradili sliko televizije in jo uporabljali kot orodje za nov umetniški izraz na eni strani, v ljubljanski alternativni sceni pa so želeli delati svojo televizijo, ki bo drugačna od državne televizije, takratnega ideološkega aparata države. Kakšna je povezava med alternativno sceno, umetnostjo in televizijo v osemdesetih letih, ko je prišlo do radikalnega zlitja avdiovizije, kot je nismo bili vajeni, in možnosti kombinacije različnih izraznih sredstev od eksperimentalnega filma, performansa do popularne kulture? (Oddaja »Platforma: Osemdeseta - od disko kluba do televizije«, TV Slovenija 1, 10. april 2017, avtorica oddaje: Saša Šavel Burkart, režiser: Jaka Šuligoj)

Priporočamo