BESEDILO | Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča

Prežetost družbe s sodobnimi mednarodnimi kulturnimi gibanji in razvoj urbanih centrov kulture mladih sta na prehodu iz sedemdesetih let v osemdeseta pripeljala do novih idej in iskanja drugačnih kanalov političnega in kulturnega delovanja ter načinov umetniške produkcije. To je bil čas »alternativne scene«, doslej najbolj množičnega kulturnega gibanja v slovenskem prostoru. Pomemben dejavnik pri konstituiranju te scene je bil teoretski prispevek nove levice, poststrukturalističnega gibanja in lacanovskega kroga. Skupna značilnost heterogene produkcije je bila, da se je upirala kulturni hegemoniji svojega časa, medtem ko si je sistem z omogočanjem njenega kritičnega delovanja zagotavljal podobo tolerance.

 

Alternativna scena je razvila vznemirljivo in odmevno kulturno oziroma socialno sceno zlasti z dejavnostmi Galerije ŠKUC in Diska FV, mladinskimi kulturnimi centri v Mariboru, Kopru in drugod pa tudi z Radiem Študent, Tribuno, Mladino in Problemi. Filmska in videokamera, fotoaparat in diaprojektor, magnetofon in kseroks, pisalni stroj in letraset so hkrati z organizacijskimi inovacijami sproducirali nešteto letakov in grafitov, publikacij in fanzinov, glasbenih in videokaset, performansov in videov, diskusij in razprav pa tudi koncertov in DJ-večerov: rock, funk in punk, novi val in hardcore.

 

Akterji so svoje delovanje razumeli kot družbeno prakso, vpeto v konkreten prostor in družbena razmerja. Šlo je za vzpostavitev razlike glede na ustaljeno kulturno politiko in vladajočo ideologijo, boj za delovanje in družbeno prepoznavanje alternativne umetniške prakse. Vzpostavljala sta se nekakšen vmesni prostor in polje delovanja, in to zelo celostno s specifičnimi produkcijskimi odnosi ter načini samoorganizacije in vključenosti. Zgostitev sodelovanj in prostorov morda najnazorneje prikaže prireditev Magnus: Homoseksualnost in kultura.

 

Scena je razvila specifične razsežnosti umetniške in kulturne prakse, kar je spodbudilo tudi razmah produkcijskih in predstavitvenih prostorov.

 

Galerija ŠKUC je postala edinstven socialni in kulturni prostor, prizorišče najrazličnejših dogodkov in projektov, hkrati laboratorij idej in povezovanj. Vrstili so se razstave slik, objektov, fotografij, grafitov, fotokopij in plakatov, performansi, instalacije, večmedijski projekti, projekcije filmov in videov, koncerti pa tudi simpoziji in okrogle mize, ki so reflektirali dogodke in produkcijo, povezano tako z množično kulturo kakor tudi s konstruktivno teoretsko in kritiško prakso. Šlo je za konceptualni premik v likovni govorici in mišljenju, za razširitev polja vizualne umetnosti in njenega učinka ter za opozicijsko držo do institucionalne kulture in modernistične umetnosti. Z novimi programskimi modeli so vzpostavili drugačna razmerja med avtorji in občinstvom ter pogoje za večmedijske in interdisciplinarne projekte.

 

Disko FV z večmedijskim programom je bil eno glavnih zbirališč in prizorišč subkulturnega delovanja in alternativne umetnosti. Ker je bil večkrat prisiljen menjati svojo lokacijo, je postal simbol boja alternativne scene za prostor. Zaznamovala ga je produkcija profiliranega tematskega programa, bil je gonilo razvoja ter producent fotografije, glasbe in videa. O svojem delu z videom in klubsko TV je skupina FV zapisala: »Smoter FV Videa je trojen: ustvarjanje lastnega video jezika, dokumentacija alterscene in spremljanje svetovne videoprodukcije s poudarkom na njenem najbolj vitalnem delu – glasbenih spotih.«

 

Prav video je bil konstitutivni del alternativne scene in hkrati njen učinek, razvil pa je tudi specifične produkcijske in prezentacijske razsežnosti. V Galeriji ŠKUC, v kateri je bil video pomemben del programa, je delovala gledalnica oziroma video-box-bar s predvajanjem videov po izboru obiskovalcev, v Disku FV pa videoklub.

 

Nekatere funkcije televizije poznamo in so nam samoumevne, drugih pa ne moremo predvideti vnaprej in jih odkrijemo šele z umetniško intervencijo. Te potencialno drugačne in subverzivne rabe tehnologije so umetniki uporabljali na kreativen način, tudi tako, da so vstopili v televizijski studio in jim je profesionalno videotehnologijo uspelo prenesti v individualno rabo, pri tem pa so raziskovali njene značilnosti in potenciale, strukturo in estetski učinek elektronske slike. Pri predvajanju je morala televizija opozoriti gledalce, »da so vse motnje in nenavadnosti v sliki in tonu del programa in naj zato nikar ne poskušajo popravljati slike na svojih TV-sprejemnikih«.

Tudi festival Mednarodni bienale Video CD je prikazoval svetovno in lokalno videoumetnost ter naš prostor primerjal z mednarodnim dogajanjem. Omogočal je tudi produkcijo v začasnem videostudiu, hkrati pa so se prav tam vzpostavili bolj neposredni in stalni produkcijski odnosi med televizijskimi profesionalci in videoumetniki, kar je privedlo do večje odprtosti televizije za video. V okviru posebnih oddaj so se prikazovala videodela, zanimiva pa je bila tudi večja vpletenost videastov v TV-program, vnos določene estetike in pomenskih kodov. Takšna je bila oddaja Avtovizija, napovedana kot »edini program o avtorskih prispevkih videastov, o videoartu na Slovenskem«. Interes za drugačno TV in velika pričakovanja pa je sredi osemdesetih poosebljala ATV (Alternativna/Avtorska televizija) kot prva neodvisna TV, ki naj bi bila javnosti dostopna že pri oblikovanju programa.

 

Razstava prikazuje razširjeno polje umetnosti, za katero je bila značilna praksa, ki so jo zaznamovale večmedijskost, samoorganiziranost, interdisciplinarnost, transgeneracijskost in skupinsko avtorstvo. Zasnovana je po značilnih prizoriščih in dogodkih, zlasti so poudarjene izbrane avtorske instalacije. Kustoski prijem in vstop  v tematiko večmedijskosti je dvojen: skozi alternativna in/ali subkulturna prizorišča ter skoziinstitucionalno in tehnološko podprto prakso, oboje skupaj pa pripelje do skupnega medijskega polja, ki so ga ustvarila razmerja med produkcijo in prezentacijo, konceptom in kontekstom, med televizijo in videom. Posamičnih instantnih medijev, kot so fotografija, video ali kseroks, ne predstavljamo v njihovi specifični obliki, temveč v razmerju z drugimi mediji.

 

Prizorišča produkcije in prezentacije so predstavljena z značilnostmi, ki so jih določali posamezniki ali družba: s specifičnimi estetiko, naracijo, formo in vsebino ter s produkcijskimi načini, odnosi, sredstvi in pogoji. Čeprav so prizorišča poimenovana kot splošna, temeljijo na konkretnih prostorih in dejavnostih. V tem smislu najpomembnejše prakse označujejo prizorišča: disko, galerija, studio, festival, druga televizija, gledalnica, čitalnica, kino in izstop. Kot znamenje sinergije med različnimi praksami smo v prizorišča naselili projekte in dokumente, fizično gradivo in projekcije z zvokom in besedo, s podobami in svetlobo. Vanje se umeščajo tudi izbrani avtorski projekti kot konstitutivni del večmedijskih prizorišč in praks. Izbrani projekti – pogosto zgodnja dela in pa dela, značilna za umetnikovo večmedijsko prakso – so pomembno zaznamovali kontekst prizorišča. Razstava poskuša ustvariti situacijo, ki bi omogočila spoznavanje večmedijskih praks s konkretnimi deli, z atmosfersko uprizoritvijo in dokumentarno arhivsko postavitvijo, s prepletanjem zgodovine in zgodbe. Namen razstave je, da se s programskimi in umetniškimi vozlišči spodbudi radovednost, sproži nadaljnje raziskovanje in omogoči percepcijo tudi na ravni izkušnje in užitka v gledanju.

 

Barbara Borčić, Igor Španjol