Moderna galerija je U3 – Trienale slovenske sodobne umetnosti ustanovila leta 1994 z namenom, da vsake tri leta omogoči pogled na trenutno situacijo v sodobni slovenski umetnosti skozi subjektivni pogled kustosa/selektorja. Z namenom, da se pri izboru umetnikov omogoči izmenjava notranjega in zunanjega pogleda, je selektor vsake druge trienalne prireditve kustos iz mednarodnega prostora.
Selektor prvega U3-ja je bil slovenski umetnostni zgodovinar in kritik Tomaž Brejc. Drugi trienale, leta 1997, z gostujočim kustosom, avstrijskim umetnikom in direktorjem centra ZKM v Karlsruheju v Nemčiji Petrom Weiblom, je pomembno zaznamoval pozna devetdeseta leta pri nas, saj je sprožil močne diskusije, ki so kasneje odločilno vplivale na jasnejšo/preciznejšo definicijo sodobne umetnosti.
Naslednji domači kustos je bil Gregor Podnar, ki je trienalni razstavi dal tudi poseben naslov, Vulgata; posebni naslovi razstav so se obdržali tudi pri večini kasnejših trienalov. Leta 2003 je bila selektorica trienala z naslovom Tukaj in tam kustosinja za nove medije v Muzeju moderne umetnosti v Centru Georges Pompidou v Parizu, Christine Van Asche, sledil ji je umetniški vodja Galerije Kapelica Jurij Krpan, ki razstavi ni dal posebnega naslova. Leta 2010 je bil kustos trienala z naslovom Ideja za življenje. Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji Charles Esche, mednarodno prepoznavni kustos, ki vodi muzej Van Abbemuseum v Eindhovnu na Nizozemskem. Sledila je Nataša Petrešin Bachelez, slovenska kustosinja, ki živi in dela v Parizu (trienalna razstava z naslovom Prožnost je bila v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova), kustos zadnjega trienala z naslovom Onkraj naše oble pa je bil svetovno znani filozof in teoretik Boris Groys.
Z vsako edicijo trienala se je koncept te pregledne razstave prilagodil premikom v sodobni umetnosti in družbi, razstava se je skozi leta vedno bolj odpirala v mednarodni prostor, še najbolj na razstavi Borisa Groysa Onkraj naše oble.
Nekateri selektorji so se izraziteje osredotočili na posebnosti produkcije sodobne umetnosti pri nas, trienale Jurija Krpana se je na primer posebej osredotočal na produkcijske pogoje na področju vizualnih praks, Nataša Petrešin Bachelez pa je z odprtostjo razstave v urbani prostor zunaj muzeja, odpiranjem ekoloških tem in vključevanjem drugih akterjev na področju sodobne umetnosti na Metelkovi in v soseščini, pozivala k »rezilientnim« in trajnostnim načinom (so)bivanja.
Kustos letošnje, devete edicije trienala sodobne umetnosti je Vit Havránek, kustos iz Prage, s katerim je Moderna galerija v preteklosti že uspešno sodelovala. Njegova razstava, ki bo na ogled od 10. oktobra 2019 do 12. januarja 2020 v Moderni galeriji ima naslov Živo in mrtvo.
Osnovna ideja trienala temelji na vprašanju: S čim se v današnjem času ukvarja avantgarda v Sloveniji? Vprašanje morda zveni preprosto, vendar se z njim znova odpira razprava o dveh vprašanjih – obstoju avantgarde in o sodobnosti.
Kustos je med terenskimi raziskavami ugotovil, da je avantgarda v Sloveniji oboje hkrati – živa in mrtva. Njegova ugotovitev temelji na poznavanju/uporabi zakonov kvantne fizike, kjer se lastnosti umetniških del in povezave med njimi ne vzpostavljajo glede na linearni čas, ampak z dejanjem opazovanja. Njegova opredelitev stanja avantgarde biti hkrati živ in mrtev ni le ontološko stanje obravnavanja forme, snovi in preteklosti, ampak na ravni družbene realnosti vprašanje materialnih razmer. Postsocialistična preobrazba materialnih razmer kulturnih delavcev v Sloveniji, ki ji je sledil val neoliberalne komercializacije umetnostnega sistema (kjer je umetniški trg omejen, sistemska podpora umetnikom pa stagnira že od leta 2000), je v letu 2019 pripeljala do spina smrti, prevladujočega še zlasti za mlajše generacije umetnikov, ki se še uveljavljajo. Tokratna izdaja trienala U3 bo to vprašanje artikulirala kolektivno, pod geslom »H kolektivni koži«.
Deveta izdaja trienala U3 želi osvoboditi kategorijo sodobnosti in stremi k temu, da se estetsko poistovetenje (z novim) nadomesti z estetskim prepletanjem (z drugim). Preteklost je kvantnemu umetniškemu opazovalcu na 9. izdaji U3 na vpogled ne le kot »polna neizpolnjenih zgodovinskih obljub«, temveč kot zbirka enakovrednih vzporednih vesolj, v kateri se ohranja celotni nabor verjetnosti vsakega posameznega dela – ki je hkrati živo in mrtvo.
