Živo in mrtvo
9. trienale sodobne umetnosti U3
Urška Aplinc, Nika Autor v sodelovanju z Meto Krese, Andrejo Hribernik, Andrejem Šprahom, Nacetom Zavrlom in Les Films du Jeudi; Živa Božičnik Rebec, Mateja Bučar, Vuk Ćosić, Lenka Đorojević, Ryuzo Fukuhara, Marina Gržinić & Aina Šmid, Đejmi Hadrović, Borut Holland, Ištvan Išt Huzjan, Stane Klančnik, Barbora Kleinhamplová, Aleksej Kljujkov & Vasil Artamonov, Lene Lekše, Iza Pavlina, Franc Purg, Peter Rauch, Edvard Ravnikar, Teja Reba, Maruša Sagadin, Maja Smrekar & Oleg Kulik, Andrej Škufca, Aleksandra Vajd, Otty Widasari, Dalibor Bori Zupančič
Kustos: Vit Havránek
Moderna galerija, Ljubljana, 10. oktober 2019 – 12. januar 2020
Odprtje: četrtek, 10. oktober 2019, ob 20.00 uri
OTVORITVENI PERFORMANSI
18:00 | Ištvan Išt Huzjan, Poslednje kólo
Kolektivni performans umetnikov in drugih strokovnjakov s področja vizualne umetnosti iz cele Slovenije, ki sooblikujejo nacionalni program, se nanaša na folklorni ples v sklenjenem krogu, umetnostnozgodovinsko pa ga najbolj poznamo s slik Matija Jame in kasnejših apropriacij ponarodelega motiva s strani avantgard in transavantgard polpretekle zgodovine. Udeleženci performansa v počasnem plesnem gibanju sklenejo krog tako, da si med seboj namesto rok podajo umetnine (umetniki tiste, ki so jih naredili v zadnjih treh letih, predstavniki institucij pa dela iz svojih zbirk) ter na ta način zaobjamejo stalno zbirko Moderne galerije, skozi galerijo in okoli nje.
20:00 | Franc Purg, LesResRaketa
Ponovitev performansa zalezovalke gibanja Mojca Dimec, ki je bil del instalacije LesResRaketa Franca Purga. Instalacija je ponovna delna uprizoritev dela, ki je bilo zasnovano pred tridesetimi leti, v letu padca berlinskega zidu, sestavljeno pa je bilo iz treh velikih skulptur, performansa in videa.
20:30 | Iza Pavlina, Hustler
Umetničine intervencije v pornografsko industrijo se ne dotikajo le vprašanj, ki sovpadajo z umetnostjo, kot so na primer konstrukcija medijskih podob in njihova estetika, temveč se osredotočajo na vprašanje, katere resnične priložnosti imajo v današnjem svetu mlade umetnice, da zaslužijo za preživetje kot »kulturne delavke«.
20:30 | Ryuzo Fukuhara, Mrtvo je živo
Pri plesnem performansu sodelujejo: Alicia Ocadiz, Sašo Rutar, Maša Žekš., Maja Kosec, Katja Kolšek, Brigita Marko, Kaja Janić, Miša Gams, Majda Gregorič, Ryuzo Fukuhara
21:30 | Mateja Bučar, 30 sekund za ohranjanje
Sodelujejo: Maša Hawlina, Mateja Rebolj, Nina Meško, Sanja Nešković Peršin, Bojana Mišič, Lane Stranič, Špela Šafarič, Tini Rozman, Urša Rupnik, Tina Valentan
30 sekund za ohranjanje je vsakodnevna, periodična rutina, v kateri skupina ljudi ob točno določeni uri povsem hkrati na široko odpre prav vsa okna razstavnega prostora z namenom, da bi se zrak lahko svobodno gibal skozi prostore, med njimi, med znotraj in zunaj in obratno.
Tudi sodobne oblike umetnosti – celo avantgardne – so ranljive in umrljive in jim grozi izumrtje. Razstava Živo in mrtvo se zoperstavlja pretirano poenostavljenemu pojmovanju, da se zgodovina razvija na osnovi novosti in njihovega kopičenja, ter ponuja alternativo gledanju na sedanjost kot na rezultat razvoja zgodovinskih resnic. Razstava temelji na medgeneracijskih prelomnicah v estetiki in umetnostnih diskurzih, ki so na slovenski sceni tradicionalno zakoreninjeni v akademskem kontekstu, a kljub temu inventivni. Razlik med generacijami ne iščemo več v zgodovinski vzročnosti, ampak se posvečamo nizom verjetnosti in občutljivosti. Gre za ustrežljivost do različno intenzivne občutljivosti gledalcev in za prispevek k prestrukturiranju družbenega ekosistema umetnosti. Povratek k materialnosti – življenje in smrt umetnosti (in materialni pogoji življenja umetnikov) – se ne dogaja le na ravni zaznavanja, ampak zahteva tudi razširitev intelektualnega aparata, vključno z odkritji empiričnih znanosti. Kvantna fizika nudi model za odpiranje estetskih oblik, ujetih v zgodovini. Pri tem ne gre le za novo metaforo. Sodobno znanstveno polje zgodovine ima lastne režime zgodovinskosti, v katerih še vedno velja newtonska mehanika. Teorija relativnosti in kvantna teorija pa že več kot sto let tako eksperimentalno kot teoretično opisujeta nove koncepte časa. V materialnosti zasidrana kvantna zgodovina umetnosti, ki bi bila analogna sorodnima poljema filozofije in sociologije in njunemu podobnemu pogledu, bi morda lahko ponudila precej bolj odgovorne odzive na izzive globalne umetnosti (ki je še vedno teritorialno opredeljena in usmerjena k moči). Razstava je navdih našla pri Schrödingerjevi mački, slavnemu miselnemu eksperimentu o mački, ki je hkrati živa in mrtva, njen namen pa je spodbuditi gledalce, da na vsako razstavljeno delo gledajo na vsaj dva načina. Gledalcem predstavljamo tudi besedila, ki nakazujejo, v katerem stanju je posamično delo pristalo zaradi opazovanja. A pri tem gledalci ne smejo pozabiti, da je delo pred tem obstajalo kot niz nerealiziranih verjetnosti in nevidnih prepletenosti.
Neizprosno širjenje nekropolitike, ekološka kriza, migracijska kriza, rastoča neenakopravnost, vse večja priljubljenost populističnih in nacionalističnih političnih načrtov, algoritemska optimizacija dela in osredotočenje kognitivnega kapitalizma na podzavest – vse te jasno razvidne grožnje življenju vzbujajo ali odpor in tesnobo ali umik v brezbrižnost. A res se zdi modro priznati, da sem tudi sam (smo tudi mi) del nekropolitičnega sistema, ki ga kritiziram. Kvantna perspektiva ustavi logiko obvezne rasti (novosti) in preusmeri pozornost k intenzivnosti medsebojnih povezav in nevidnih prepletanj, ki gredo v smeri prihodnje politike planetarne enakopravnosti.
Razstava je zasnovana okoli treh protislovnih stanj sedanjosti – živega in mrtvega stanja konceptualizma, analogne in tekoče materialnosti ter podzavesti kot bojnega polja kognitivnega kapitalizma. Kajti umetnost in avantgarda se razvijata prav s tem, da delata čutno to, kar je onkraj. Na koncu je Živo in mrtvo iskanje angažirane oblike v kvantnem času.
