9. TRIENALE SODOBNE UMETNOSTI U3 | Živo in mrtvo
10. oktober 2019 — 12. januar 2020
#
#
#
#
#
#
#
#

Živo in mrtvo

9. trienale sodobne umetnosti U3

 

Moderna galerija, Ljubljana, 10. oktober 2019 – 12. januar 2020

Odprtje: četrtek, 10. oktober 2019, ob 20.00 uri

 

Urška Aplinc, Nika Autor, Živa Božičnik Rebec, Mateja Bučar, Vuk Ćosić, Lenka Đorojević, Ryuzo Fukuhara, Marina Gržinić & Aina Šmid, Đejmi Hadrović, Borut Hlupič, Ištvan Išt Huzjan, Stane Klančnik, Barbora Kleinhamplová, Aleksej Kljujkov & Vasil Artamonov, Lene Lekše, Iza Pavlina, Franc Purg, Peter Rauch, Edvard Ravnikar, Teja Reba, Maruša Sagadin, Maja Smrekar, Andrej Škufca, Aleksandra Vajd, Otty Widasari, Dalibor Bori Zupančič

 

Kustos: Vit Havránek

 

S čim se v današnjem času ukvarja avantgarda v Sloveniji? Vprašanje morda zveni preprosto, celo banalno, vendar se z njim znova odpira razprava o dveh vprašanjih – obstoju avantgarde in o sodobnosti. Na začetku se vprašajmo: ali je avantgarda v Sloveniji živa ali ne. Kustos je med terenskimi raziskavami ugotovil, da je oboje hkrati – živa in mrtva. Malce strašljivo izjavo o »superpoziciji« stanj (hkrati žive in mrtve) avantgarde lahko razložimo le s kvantno fiziko. Ta veja znanosti omenjena stanja opazuje v naravi in oblikuje teorije, ki so skladne z relativističnimi in klasičnimi zakoni vesolja. Paradoks Schrödingerjeve mačke govori o mački, zaprti v zaboj, ki je obenem živa in mrtva. Gre za miselni eksperiment, ki ga je leta 1935 opisal Schrödinger. Kar povzroči, da se avantgarda »sesede« v eno od teh dveh stanj, ni zakon narave ali kulture, kot bi morda lahko intuitivno domnevali, ampak je razlog sámo dejanje opazovanja.
 

Kljub temu cilj opazovanja v sklopu U3-ja ni ubiti avantgarde, niti je postaviti na ogled za namene razstave, ampak je namen simulirati eksperiment vzporednih estetskih vesolj. V takem eksperimentu se lastnosti umetniških del in povezave med njimi ne vzpostavljajo glede na linearni čas (ki je zgolj človeška iluzija), ampak z dejanjem opazovanja, pri čemer je obiskovalec (opazovalec) tisti, ki poda usodno poročilo. Simuliranje srečanja starejših umetniških del s konceptom časa, kot ga domneva fizika, se morda zdi ahistorično. A v fiziki je vse popolnoma zgodovinsko – vesolje (to se že od velikega poka naprej vsako sekundo širi in stara), materija (ki vedno teži proti stanju višje entropije), pa tudi njena razvijajoča se znanstvena spoznanja in metode. Lahko bi vprašanje obrnili na glavo: mar ni ahistorično to, da umetnostna zgodovina ne upošteva dveh paradigmatskih odkritij (relativnosti in kvantne teorije), ki sta spremenili naše intuitivno pojmovanja časa kot niti, ki v sebi hrani pripoved o svojem subjektu?

 

Tekoče opeke

Nekatera od razstavljenih del označujejo še vedno trajajoči proces prehoda iz trdne v tekočo organizacijo, ki se odvija vzporedno s preobrazbo iz industrijskega v kognitivni kapitalizem. Paradigma tekočih materialov nadomešča stare, »analogne« sestavine iz preteklega stoletja, kot je opeka. Opeka je bila ključni element sodobne organizacije 19. stoletja, bila je pomemben slikarski subjekt (francoski realizem), tudi medij minimalističnega kiparstva (Carl Andre) in ne nazadnje tudi ikoničen predmet iz sfere javnih protestov. Reklamni tekst za igro Tetris se glasi: »Tetris® je zasvojljiva igra, s katero se je vse začelo in ki pooseblja našo prirojeno željo, da bi iz kaosa naredili red.« Gre pa prej za uresničitev stare modernistične želje, ki jo je Tetris vzel iz rok gradbenih inženirjev in zidarjev in jo leta 1984 prenesel na zaslone zgodnjih uporabnikov računalnikov. Tetris in pasjansa sta še danes priljubljeni igri. Igralci ju igrajo na zaslonih iz tekočih kristalov, v želji, da bi »iz kaosa naredili red«, medtem ko nekulturna materija (v odprtih sistemih) še naprej prehaja v smeri večje entropije, kot veleva drugi zakon termodinamike. V tem je veliko nasprotje, ki označuje antropocen – narativ napredka človeštva je v neposrednem protislovju z zakoni termodinamike. Pozornost (včasih čustvena, včasih postčloveška), ki jo sodobna umetnost namenja izbiranju in organiziranju materije (in njenim oblikam), odraža željo po razumevanju človeških konceptov interakcij v odnosu do interakcij med delci materije, ki jih opazujemo v kontekstu fizike. Škodljivi učinki industrije in tehnologije, podnebne spremembe, begunske krize umetnike potiskajo v nekakšno kulturno tektoniko na ravni celotnega planeta, da bi oblikovali postnacionalno perspektivo, ki bi temeljila na skupnem lastništvu naravnih virov, saj je le tako možno preživetje človeške in drugih vrst.

 

Tehnologija (v nasprotju z realpolitiko) omogoča veliko možnosti za prognostične fantazije in utopije. Omenimo dva scenarija. Po enem bo v prihodnosti tehnologija preusmerjena, »shekana«, da se bo lahko vzpostavil svetovni red, v katerem bodo enakopravno in spoštljivo sobivali ljudje, kiborgi in nečloveška bitja; roboti v algoritmičnih mrežah bodo neumorno delali v industriji 4.0 in razbremenili ljudi, da se bodo lahko ukvarjali s časovno potratnimi dejavnostmi, kot so skrb za ljudi in za preživetje drugih vrst, razvijanje fotografij, kiparjenje, telovadba in izboljševanje telesnih zmogljivosti z vsadki, prirejanje velikih dogodkov, permakulturno vrtnarjenje. Po drugem scenariju pa bi tehnološka revolucija lahko tlakovala pot v distopično prihodnost, v kateri se bodo vsa tehnološka sredstva uporabljala za spodbujanje produktivnosti, za povečevanje dobička lastnikov.

 

Živo in mrtvo bitje

Nova politična drža, ki bi ji lahko (po Achilleu Mbembeju) rekli visceralna, izvira iz dilem in tesnobe preživetja pod pritiski oblasti in normativne identitete. Ni naključje, da se vzpostavlja tudi nova povezava med nekdanjimi socialističnimi in nekdanjimi kolonialnimi ozemlji. Demokratična subjektivizacija politike temelji na iskanju ravnovesja med načelom ugodja samouresničitve in racionalno zahtevo po enakopravnosti. Visceralna politika, ki jo ob upoštevanju nepravičnih izhodiščnih pogojev na subjektivni in obči ravni izražajo množice po vsem svetu, gleda na današnji svet, poln izkoriščanja, kot na bolezen, norost, nekropolitiko. Ne dopušča ravnanja v smeri ohranjanja ravnovesja, ampak se izraža z gnusom, obscenostjo in neizrekljivimi gestami v »dialogu« z gonom smrti ter tako preprečuje političnost na ravni celotnega sveta.

 

Biti hkrati živ in mrtev, kot smo opredelili stanje avantgarde v Sloveniji, ni le ontološko stanje obravnavanja forme, snovi in preteklosti, ampak na ravni družbene realnosti (doživljanih družbenih odnosov) vprašanje materialnih razmer. Potencialni umetniki lahko delajo kot umetniki (ko opravljajo svoje delo pod okriljem produkcijskih centrov, umetniških rezidenc ali muzejev – kjer jih pogosto prosijo, naj delajo brezplačno) le malo časa; precej več časa namenijo neumetniškemu delu, ki ga morajo opravljati za preživetje. Ko opazujemo tako realnost, v kateri lahko posvetijo umetniškemu delu le malo časa, postane resnično »mrtvo« stanje avantgarde. Postsocialistična preobrazba materialnih razmer kulturnih delavcev, ki ji je sledil val neoliberalne komercializacije umetnostnega sistema (kjer je umetniški trg omejen, sistemska podpora umetnikom pa stagnira že od leta 2000), je v letu 2019 pripeljala do spina smrti, prevladujočega še zlasti za mlajše generacije umetnikov, ki se še uveljavljajo. Tokratna izdaja trienala U3 bo to vprašanje artikulirala kolektivno, pod geslom »H kolektivni koži«.  

 

Pa se vrnimo h konceptu sodobnosti v sodobni umetnosti. Od zatona postkonceptualne umetnosti sodobnost različna gibanja razumejo kot odpoved sorodstva z zgodovinsko avantgardo in njenim povojnim neoavantgardnim preporodom. Nekateri sodobni umetniki navdih za avtentičnost in izvirnost iščejo v zgodovini uporabnih umetnosti, mode, rokodelstva, predindustrijski proizvodnji, šamanizmu… ali pa na diametralno nasprotnem polu, s hekanjem razne anonimne strojne opreme, potrošniških programov, algoritmov in aplikacij, na koncu pa se spet obračajo k spremenjenim materialnim objektom. Deveta izdaja trienala U3 želi osvoboditi kategorijo sodobnosti in stremi k temu, da se estetsko poistovetenje (z novim) nadomestiti z estetskim prepletanjem (z drugim). Ponovno uprizarja vzporedna estetska vesolja iz časa pred zatonom postkonceptualne umetnosti. »Prepleteni delci«, ki jih opazujejo kvantni fiziki, vzajemno delujejo na specifičen način – kvantnega stanja posameznega delca ni mogoče opisati neodvisno od stanja ostalih delcev. »Merjenje spina vpliva na sistem, zato se nabor verjetnosti takoj po meritvi zmanjša na eno samo od možnih vrednosti.« Po eni od interpretacij padec delca v eno stanje pripelje do določene sedanjosti, medtem ko vse ostale možnosti obstajajo kot vzporedna vesolja. In prav ta vzporedna vesolja so zanimiva za kustosa. Z vidika umetnostne zgodovine je novo to, da umetniška dela »morda nimajo natančno definiranih lastnosti, preden jih merimo«, pri čemer govorimo o sami fizikalnosti, ne toliko o pomenu. Z zaznavanjem dela se zmanjša nabor verjetnih lastnosti umetnine na eno samo. Potem pa se skozi umetnostnozgodovinsko opazovanje ostala prepletena gibanja (lahko so konkurenčna, nasprotujoča si gibanja) nemudoma sesedejo v nasprotno stanje. Poprava sesedanja, ki nastane zaradi opazovanja in interpretacije, je eksperiment, ki mora omogočiti pogled na umetniško delo v nedoločenem, sukajočem se stanju. Preteklost je kvantnemu umetniškemu opazovalcu na 9. izdaji U3 na vpogled ne le kot »polna neizpolnjenih zgodovinskih obljub«, temveč kot zbirka enakovrednih vzporednih vesolj, v kateri se ohranja celotni nabor verjetnosti vsakega posameznega dela – ki je hkrati živo in mrtvo.

 

Dalibor Bori Zupančič, Brez naslova kot uničenje 23-5-72, 1972, 120 cm x 120 cm, uničena oljna slika na platnu

Vuk Ćosić, ASCII Besneči bik, 1998, programiranje Luka Frelih, produkcija Ljudmila

1. Đejmi Hadrović, Stanovanje 102, 2019, fotografija iz videa

Aleksej Kljujkov, Vasil Artamonov, Tihožitje z opekami, 2013–2014, olje na platnu

Barbora Kleinhamplová, Razporeditve, 2019, stenska instalacija – silikonski odlitek, stenska slika

Maja Smrekar & Manuel Vason, K-9_tipologija: Hibridna družina, Berlin, 2016 (produkcija Galerija Kapelica)

Maja Smrekar & Manuel Vason, K-9_tipologija: Hibridna družina, Berlin, 2016 (produkcija Galerija Kapelica)

Aleksandra Vajd, Kolaž K. E. Graebner Narava neznana znanka (1971) in enota petih ročno pobarvanih fotogramov z naslovom: 'rivalstvo superiornega z inferiornim', 2017