ONKRAJ NAŠE OBLE | 8. trienale sodobne umetnosti – U3
03. junij 2016 — 18. september 2016
#
#
#

Onkraj naše oble | 8. trienale sodobne umetnosti – U3

Kustos: Boris Groys

Odprtje: 3. junij 2016 ob 20.00 uri, Moderna Galerija [PDF vabilo]

Prizorišča: Moderna galerija, MSUM pritličje, Reaktorski center v Podgorici pri Ljubljani

 

V času globalizacije smo se naučili, da smo odvisni od vsega, kar se zgodi kjerkoli na svetu – v političnem, gospodarskem in ekološkem smislu. Vendar Zemlja v vesolju ni izolirana. Odvisna je od procesov, ki potekajo v kozmičnem prostoru: od temne materije, valovanj in delcev, eksplozij zvezd in galaktični kolapsov. Tudi usoda človeštva je odvisna od teh kozmičnih procesov, saj gredo vsa kozmična valovanja in vsi kozmični delci skozi človeška telesa. Ta odvisnost človeštva od kozmičnih dogodkov, ki jih ne moremo obvladovati ali pa so nam sploh neznani, je vir neke specifično sodobne tesnobe. Lahko bi ji rekli kozmična tesnoba. Tesnoba zaradi tega, ker smo del kozmosa, a ga ne moremo obvladovati. Ni naključje, da se sodobna množična kultura tako obsesivno ukvarja z vizijami asteroidov ali vesoljcev.

 

Ta tesnoba ima tudi subtilnejše oblike. Kot primer lahko navedemo teorijo »prekletega deleža«, ki jo je razvil Georges Bataille. Po tej teoriji Sonce nenehno pošilja na Zemljo več energije, kot je je Zemlja z vsemi organizmi, ki živijo na njeni površini, sposobna absorbirati. In ta višek energije je neizogibno destruktiven – porabi se lahko zgolj v nasilju in vojni. Ali vsaj v ekstatičnih praznovanjih in seksualnih orgijah, ki kanalizirajo in absorbirajo ta preostanek energije. Tako človeško kulturo in politiko določajo kozmične energije, ki nenehno prehajajo med redom in kaosom.

 

Obenem se prostor vesolja predstavlja kot poslednja meja, kot poslednja možnost človekovih resničnih podvigov. Raziskovanje vesolja nima nobene neposredno uporabne funkcije in je v tem pogledu podobno romantičnemu idealu umetnosti in poezije. Pred in med rusko revolucijo so ruski avantgardni umetniki videli kozmos kot pravo mesto za komunistično družbo – onkraj vse meja, ki ločujejo ljudi na zemlji. Tudi v mnogih ZF romanih in filmih lahko zasledimo to upanje, da bodo po stiku s kozmičnim prostorom postala kulturna in etnična ločevanja brezpredmetna. V našem času politike identitete deluje kozmos kot še poslednje obzorje univerzalizma – ne verskega ali ideološkega, temveč materialističnega univerzalizma. Kozmos ne združuje naših duš, ampak naša telesa, s tem ko jih vključuje v univerzalne materialne procese. A obenem doživljamo vesoljsko tehnologijo kot orodje nadzora in na koncu bližajoče se jedrske vojne.

 

Kot tema za razstavo kozmos tako ponuja veliko možnosti za umetniško raziskovanje. Najočitnejša je povezava med umetniško in znanstveno domišljijo in zmožnostjo predstavljanja. Potem so tu še analiza ZF kulture, perspektive telesne nesmrtnosti, kritika sodobne tehnologije itn.

 

Že Plečnikova arhitektura nakazuje željo po tem, da bi se našla povezava ne le s svetovno zgodovino, ampak tudi z mističnimi in mitskimi komponentami kozmičnega življenja, in to na povsem moderen način. Prav tako ne moremo spregledati dela Dragana Živadinova, ki se navezuje na projekt vesoljskega plovila Hermana Potočnika Noordunga, ali pa dela Marka Pogačnika, katerega pristop k materialnosti Zemlje in kozmosa ima bolj individualistično in intuitivno razsežnost. Nadalje so jasno opazne tudi navezave mnogih slovenskih umetnikov, vključno z umetniki mlajše generacije, na utopične vizije Maleviča in splošno zgodnje ruske avantgarde. Te vizije še danes sooblikuje številne slovenske umetniške prakse – še zlasti, kadar se nanjo nanašajo kritično, ironično ali absurdistično.

 

 

SEZNAM SODELUJOČIH NA RAZSTAVI

Jože Barši | Marko Batista | Boris Beja | Goran Bertok | BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica | Jasmina Cibic | Keti Čukrov | Lenka Đorojević in Matej Stupica | Femkanje (Katarina Petrović in Bojana Knežević) | Vadim Fiškin | Maja Hodošček | Ištvan Išt Huzjan | IRWIN | Sergej Kapus | Staš Kleindienst | Konfucijevo telo; kustosa Chang Tsong-Zung in Gao Shiming, v sodelovanju z Jefferyjem Shawom; avtorji: Peng Lin, Chang Tsong-Zung, Jeffery Shaw; video produkcija: Paul Nichola | Nina Koželj | Tanja Lažetić | Gregor Mobius | Marko in Marika Pogačnik | Uroš Potočnik | Marjetica Potrč | Lina Rica in Boštjan Čadež | Sašo Sedlaček | Ali Van | Anton Vidokle | Vrt Yaji; kustosa Chang Tsong-Zung, Gao Shiming; umetniki: Ye Fang, Cao Xiaoyang, Chiu Kwong-chiu, Leung Kui-ting, Lin Haizhong, Wang Dongling, Xu Longsen, Yeh Wei-Li, Yeh Shih-Chiang, Ali Van) | Dunja Zupančič::Miha Turšič::Dragan Živadinov | Arsenij Žiljajev

 

 

 

________________________

Boris Groys trenutno deluje kot profesor ruščine in slovanskih študijev v programu Global Distinguished Professors na Univerzi v New Yorku in kot višji znanstveni sodelavec na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju v Nemčiji. Od leta 2013 je tudi profesor na Evropski univerzi za interdisciplinarne študije v Švici. Groysovo delo se je najprej usmerjalo na ruske avantgardne umetnike ter na različna sledeča umetniška gibanja dvajsetega stoletja. Ob tem, ko je analiziral legitimnost del na javnih prostorih, je sčasoma razširil svoj razmislek na sodobno umetnost in analizo novih medijev. Njegova nedavna kuratorska projekta sta ruski paviljon na beneškem bienalu (2011) in sokuratorstvo na bienalu v Šanghaju (2012). Med njegovimi zadnjimi knjigami so: History Becomes Form: Moscow Conceptualism (2010), An Introduction to Antiphilosophy (2012), Under Suspicion. A Phenomenology of Media (2012) in On the New (2014).

 

 

Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Foundation for Fine Arts Initiatives, Gazprombank collection Moskva, Goethe-Institut Slovenija, Moonchu Foundation, Jia Li Hall, Hanart Projects, City Hotel, Hovercraft