Katalonska umetnica Eulàlia Grau se je rodila v Terrassi (Španija) leta 1946. V Barceloni in Milanu je študirala likovno umetnost, film in oblikovanje. Nekaj časa je študirala tudi sinologijo in etnologijo, najprej v Berlinu, nato v zgodnjih devetdesetih letih na Daljnem Vzhodu (kitajščino, kaligrafijo in izdelovanje papirja). Živi in dela v Barceloni. V zadnjem času eksperimentira z oblikovanjem spletnih strani kot obliko umetnosti.
Eulàlijina prva umetniška dela so nastala v zadnjih letih Francove Španije. So dokumenti in pričevalcilabodje pesmi režima in tranzicije v demokratično kapitalistično družbo ter s tem sprememb vrednot, institucij in življenjskega sloga, obenem pa so obsodba trdoživosti sistema, zgrajenega na družbenih neenakostih, ki z novimi mehanizmi nadzora in represije vzdržuje in še povečuje družbene razlike.
Umetnica zbira vizualno gradivo iz oglaševanja in tiskanih medijev ter z njim izdeluje nove oblike komunikacijskih orodij, v katerih revidira in »popravi« sporočila in podobe, izločene iz prvotnega konteksta, ter jih prenese naprej v umetniških delih, ki so v prvi vrsti radikalno sredstvo za opazovanje realnosti in instrument družbene intervencije. Dela so narejena v medijih plakata, knjige in foto dnevnika; kritiki jih pogosto imenujejo »komentarji« o času. V njih so z ostrimi kontrasti in formalnimi sopostavitvami barv in podob vizualno izraženi globoki razkoraki med različnimi družbenimi sloji in protislovja v družbi. Ti portreti družbe so po navadi polarizirani in pripovedujejo nasprotne zgodbe moških in žensk, zmagovalcev in poražencev, pravice in krivice, vladajočih in vladanih ter pričakovanja in razočaranja v realnosti potrošniške družbe. Napetosti so jasno prikazane z disonanco med elementi, na primer med navpičnim in vodoravnim, črnim in belim, barvami in brezbarvnostjo, prisotnostjo in odsotnostjo.
Eulàlia je feministka in aktivistka tako v umetnosti kot v življenju. Vse od začetka se upiraomejitvam;začela je s tistimi, ki jih je postavljal propadajoči režim, in se tako uveljavila kot intelektualka in pionirka feministične umetnosti, ki javno obsoja družbene neenakosti in položaj žensk. Pri delu se je tesno povezala z anarhokomunistično sceno, Njena dela so bila objavljena v anarhističnem časopisu Black Flag. Organ of the Anarchist Black Cross in drugih publikacijah in revijah o feminističnem boju in pravicah žensk.
Obdobje v španski preteklosti, v katerem je Eulàlia začela delovati kot umetnica, je bistveno za razumevanje bogatega in emblematičnega opusa, ki ga je ustvarila. V prelomnih letih po Francovi smrti (1975) je španski feminizem postal strukturirano gibanje, splošno vzdušje v Kataloniji pa so oblikovaleokrepitev delavskega boja in zahteve po državljanskih pravicah in demokratičnih spremembah. V ozadju je španska umetniška produkcija vse bolj opuščala svojo pozicijo izolacije v evropskem kontekstu; z rastočim zanimanjem za njihovo delo so postajali iberski umetniki mednarodno vse vidnejši.
Samostojne razstave, izbor
– Mai no he pintat àngels daurats / I Have Never Painted Golden Angels, Museu d’Art Contemporàni de Barcelona (MACBA), Barcelona, 2013
– Eulàlia. Klara, Plan B, Tokio /Tokyo, 1985
– Eulàlia. El coste de la vida 77–79, Espacio Alternativo “P”, Madrid, 1983
– Eulàlia, Discriminació de la dona, Galeria Nervo Óptico, Porto Alegre, 1980
– Eulàlia. Discriminació de la dona ‘77, Galeria Ciento, Barcelona, 1979–1980
– Eulàlia 1978. Orden público. Discriminació de la dona, Centre de Lectura de Reus, Tarragona, 1978
– …Inventemos también nosotros… Activitats, Galeria “G”, Barcelona, 1976
– Eulàlia. La cultura de la mort (Pintures 75), Sala Vinҫon, Barcelona, 1976
– Eulàlia. Etnografia (Pinturas 73), Sala Vinҫon, Barcelona, 1974
Skupinske razstave, izbor
– Pop crítico. Collección MSSA, Museo de la Solidaridad Salvador Allende (MSSA), Santiago de Chile, 2016
– Punk. Sus rastros en el arte contemporáneo, Museu d’Art Contemporani de Barcelona (MACBA), Barcelona; Centro de Arte Dos de Mayo (CA2M), Madrid; ARTIUM, Vitoria-Gasteiz (Španija / Spain), 2015–2016
– The EY Exhibition: The World Goes Pop, Tate Modern, London, 2015–2016
– Jo em rebeŀlo, nosaltres existim, potujoča razstava/ traveling exhibition, Katalonija / Catalonia, 2013–2016
– Arte, dos puntos, Museu d’Art Contemporani de Barcelona (MACBA), Barcelona, 2013–2014
– Genealogías feministas en el arte español: 1960-2010, Museo de Arte Contemporáneo de Castilla y León (MUSAC), León, 2012–2013
– Episodis Crítics (1957–2011). Coŀlecció MACBA. Museu d’Art Contemporani de Barcelona (MACBA), Barcelona, 2012
– Muzej afektov / Museum of Affects, Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), Ljubljana, 2011–2012
– All I Can See is the Management, GASWORKS, London, 2011
– Colección 3. De la revuelta a la posmodernidad (1962–1982), Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofia, Madrid, 2010–2013
– Temps com a material, Coŀlecio MACBA, Museu d’Art Contemporani de Barcelona (MACBA), Barcelona, 2009
– Desacuerdos. Sobre arte, políticas y esfera pública en el Estado Español, Museu d’Art Contemporani de Barcelona (MACBA), Barcelona, 2005
– Ideas & Attitudes. Catalan Conceptual Art 1969 > 1981, University of Southampton, Southampton, 1994
– Photography as Art. Art as Photography. An Exhibition from Fotoforum Kassel, potujoča razstava / traveling exhibition,1979–1982
– Other Child Book, Remont Gallery, Varšava/Warsaw, 1979
– Els drets humans, l’Amnistia i l’Art, Fundació Joan Miró, Barcelona, 1976
– Mostra Internacional Tramesa-Postal, Escola Eina, Barcelona, 1974
Umetnica, performerka, pesnica in igralka Katalin Ladik se je rodila leta 1942 v Novem Sadu v Jugoslaviji (v sedanji Srbiji). Zdaj živi v Novem Sadu, Budimpešti in na Hvaru.
Katalin Ladik je odraščala v obdobju med koncem druge svetovne vojne in začetkom socialistične ere v delavski družini vojvodinske madžarske manjšine, v okolju, ki sta ga zaznamovali revščina in negotovost. Umetniško pot je začela v prvi polovici šestdesetih let s poezijo in igranjem. Delala je kot uradnica v banki in pisala nadrealistične in erotične pesmi v madžarščini. Leta 1963 je začela sodelovati z Radiem Novi Sad, kjer je prvič eksperimentirala z glasom in zvokom. Pozneje, med študijem v Dramskem studiu v Novem Sadu, je postala poklicna radijska igralka.
V umetniškem raziskovanju se Katalin Ladik že vse od konca šestdesetih let posveča predvsem performansu in glasovni poeziji. Njeno delo obsega širok nabor izrazov, tehnik in žanrov: vizualno raziskovanje, prozo, zvočno in vizualno poezijo, performans, glasbene in avdio igre, gledališke igre, kolaž, fotografijo, happening, mail art … Pri njenem delu gre predvsem za nenehno prehajanje med zvrstmi; njeno raziskovanje sloni na eksperimentiranju, zanj je značilno neprestano iskanje novih jezikov in načinov komuniciranja ter omogočanje odprtega, tekočega diskurza, ki ni zapleten v toge kanonske sheme.
»Njena umetnost temelji na gibanju, vse je v teku, v nenehnem pretoku in spreminjanju,« (Marta Dziewańska, 2017); “pri njej gre vedno za gibanje, spreminjanje, mutacijo […] obstaja kot subjekt multiplosti,” (Miško Šuvaković, 2010). V eksperimentiranju Katalin Ladik nenehno preizkuša meje med zvrstmi in disciplinami, med umetniškimi izrazi in tehnikami. Šuvaković nadaljuje, da »je njena emancipacijska moč v transgresiji obstoječih kategorij tako umetnice kot državljanke Jugoslavije.« Njeno umetniško raziskovanje brez meja je metafora za aktivizem v umetnosti in življenju, pri čemer lahko primerjamo svobodo v umetnosti s svobodo na družbenem področju. Še zlasti je njena umetnost metafora za borbo za žensko identiteto, za osvoboditev žensk kot objektov, ki jih zatirajo običaji, prakse in zahteve družbe, temelječe na patriarhatu in moški nadvladi. Feminizem Katalin Ladik, zasnovan kot umetniška praksa, je orodje, ki daje moč ženskam in njihovim vlogam v odnosu do »drugih«. Pozunanjenje ženske seksualnosti s telesnostjo – telo kot avtonomen umetniški medij – predstavlja temeljno prvino njenih akcij, v katerih se pojavljajo tudi eksotične, pararitualne in šamanske komponente.
V šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih je Katalin Ladik sodelovala v vojvodinskih avantgardnih eksperimentalnih skupinah, kot so Bosch+Bosch, Januar i Februar in KÔD, ter bila članica madžarskih neuradnih, protirežimskih umetniških krogov v Budimpešti.
Katalin Ladik je objavila več pesniških zbirk, večžanrskih zapisov, zvočne poezije in glasbenih posnetkov. Od leta 1977 do leta 1992 je bila članica stalnega ansambla gledališča v Novem Sadu, kjer je nastopala v Treh sestrah Čehova, Beckettovih Srečnih dnevih in Brechtovi Materi Korajži; odigrala je tudi veliko vlog na televiziji in v filmih. Sodelovala je na mednarodnih festivalih, retrospektivah in razstavah vizualne poezije ter se udeleževala razprav o konceptualno naravnanem raziskovanju v poeziji. Kot umetnica in igralka je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade. Pred nedavnim so jo poimenovali »največje odkritje zadnjih let« ter ji leta 2016 podelili prestižno Lennon Ono Grant for Peace.
Samostojne razstave, izbor
– The Voice of a Woman, acb Galéria, Budimpešta, 2016
– Why Are You Waiting?, Labor Galéria, Budimpešta, 2015
– Roots and Wings, Retrospective Exhibition of Katalin Ladik 1962-2010, Volksbank Galéria, Székesfehérvár, 2011
– The Power of a Woman: Katalin Ladik. Retrospective 1962–2010, Muzej savremene umetnosti Vojvodina, Novi Sad, 2010
– Mladinski centar – galerija, Novi Sad, 1976
– Galerija Studentskog kulturnog centra, Beograd, 1973
Skupinske razstave, izbor
– documenta 14, EMST – National Museum of Contemporary Art, Atene, 2017
– Yes, but is performable? Investigations on the Performative Paradox, Künstlerhaus, Gradecz, 2016
– Not-Aligned Modernity / Eastern-European Art and Archives from the Marinko Sudac Collection, FM Centro per l’Arte Contemporanea, Milan, 2016
– Poetics and Politics – Artistic Strategies in the Hungarian Neo-Avant-Garde, espaivisor, Valencia, 2016
– Bookmarks – Hungarian Neo-Avant-Garde and Post-Conceptual Art from the Late 1960s to the Present, Art Cologne, Köln, 2015
– Anarchy.Utopia. Revolution, Ludwig Múzeum – Kortárs Művészeti Múzeum, Budimpešta, 2014
– The Freedom of Sound. John Cage Behind the Iron Curtain, Ludwig Múzeum – Kortárs Művészeti Múzeum, Budimpešta, 2013
– Sounding the Body Electric. Experiments in Art and Music in Eastern Europe 1957-1984, MS2 – Muzeum Sztuki, Lodz, 2012
– Re.Act.Feminism – A Performing Archive, potujoča razstava / traveling exhibition, Tallinn Kunstihoone, Talin / Tallinn; Museet for Samtidskunst, Roskilde (Danska / Denmark); Galerija Miroslav Kraljević, Zagreb; Instytut Sztuki Wyspa, Gdansk; Montehermoso Cultural Centre, Vitoria-Gasteiz (Španija, 2011-2013
– Kontakt: Conceptual Art from Ex-Yugoslavia, SFU Galleries Simon Fraser University, Vancouver, 2011
– Gender Check, Femininity and Masculinity in the Art of Eastern Europe, Zachęta Narodowa Galeria Sztuki, Varšava / Warsaw; Museum Kunst Stiftung Ludwig Wien (MUMOK), Dunaj / Vienna, 2009–2010
– Time as Matter, Museu d’Art Contemporani de Barcelona (MACBA), Barcelona, 2009
– Living Art on the Edge of Europe, Krӧller-Müller Museum, Otterlo (Nizozemska / the Netherlands), 2006
– Second International Biennial of Visual and Alternative Poetry in Mexico, Galería Ramón Alva de la Canal, Veracruz (Mehika / Mexico), 1987
– International Art Collection in June, Moderna galerija, Ljubljana, 1985
– Rencontres Internationales de Poésie Sonore, Maison de la Culture, Le Havre; Maison de la Culture, Rennes; Centre Georges Pompidou, Pariz / Paris,1980
– Materializzazione del linguaggio, La Biennale di Venezia, Magazzini del Sale, Benetke, 1978
– Visual Poetry, Van Gogh Museum, Amsterdam, 1975
– Festival Expanded Media, SKC - Studentski kulturni centar, Beograd, 1975
Vedno neposlušne patriarhatu, vojni, nacionalizmu in militarizmu …
Žene u crnom (Ženske v črnem) je feministična, antimilitaristična mirovna organizacija iz Beograda, ki deluje od leta 1991 v okviru večje svetovne mreže, ki jo je začela leta 1988 skupina Izraelk v Jeruzalemu v kontekstu prve intifade in nasilja na zasedenih ozemljih. Beograjska skupina je nastala na začetku devetdesetih let kot organizacija, ki se je upirala rastočemu nacionalizmu in militarizmu v regiji ter s tem vojni in agresivni politiki srbskega režima.
Njihov politični credo je antimilitarizem in nenasilje, njihove akcije pa so prežete s feministično teorijo in aktivizmom. Same se opredeljujejo kot radikalno protipatriarhalne, antinacionalistične, antimilitaristične, internacionalistične, antiklerikalistične/ antifundamentalistične, alterglobalistične in antihomofobne. Tako odklanjajo vojaško moč, vojno, seksizem, nacionalizem, patriarhat, nasilje in diskriminacijo vseh »drugačnih« po spolu, kulturi, religiji ali etnični pripadnosti. Zavzemajo se za družbo brez vojaških vrednot in javno zagovarjajo priznavanje drugačnosti in družbeno enakost.
Svoj vidni in nenasilni odpor izvajajo s participacijskimi akcijami na ulici, kot so protesti, performansi in mirovni pohodi. Iz njihovega sodelovanja s politično angažiranimi umetniškimi skupinami in gledališči (kot so Škart, Gledališče Dah, Center za kulturno dekontaminacijo in Inštitut za angažirano umetnost) se je izoblikovala »estetika nenasilnega protivojnega odpora«, ki je njihove akcije obogatila z živimi barvami in vizualnimi učinki. Njihove dejavnosti vključujejo tudi izobraževanje na ulici, seminarje, kampanje in zakonodajne pobude glede pomembnih družbenih vprašanj, kot so demilitarizacija, človekove pravice, kazensko odgovornost za vojno in pravico za vojne zločine.
Državljanska nepokorščina skupine Žene u crnom je bila večinoma uperjena proti spopadom in nasilju med jugoslovanskimi vojnami in po njih. Tako so v prvi polovici devetdesetih let protestirale proti srbski agresiji na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, obleganju Sarajeva in pokolu v Srebrenici, v drugi polovici desetletja pa proti srbski agresiji v Črni gori in preganjanjem ter konfliktom na Kosovu. Ko je novo tisočletje prineslo padec režima v Srbiji leta 2000, se je dejavnost skupine usmerila v zahtevanje kaznovanja za vojne zločine in sodnega pregona odgovornih oseb, del dejavnosti pa je bilo uperjenih proti rastočim konfliktom v južni Srbiji in Makedoniji (2001) ter na Kosovu in v Srbiji (2004). Danes organizirajo tudi komemoracije obletnic vojnih zločinov in obiske krajev, kjer so se zgodili, med drugim Vukovar, Sarajevo, Srebrenico in Kosovo. Kot del svetovnega pacifističnega gibanja skupina sodeluje v akcijah proti vojni, terorizmu in spopadih na Bližnjem Vzhodu in Južni Ameriki. V zadnjih letih izražajo solidarnost z begunci z vojnih področij na Bližnjem Vzhodu tako z mirovnimi demonstracijami kot z zbiranjem materialne pomoči in obiskovanjem sprejemnih centrov v Beogradu in Subotici ter mejnih prehodov z Madžarsko.
Trije ponavljajoči se simboli v akcijah so črna barva, tišina in telo. Medtem ko nošenje črnine in molčanje običajno povezujemo z omejevanjem in dolžnostmi žensk v številnih kulturah po vsem svetu, sta tu namerna izbira, ki izraža državljansko nepokorščino in upor proti patriarhatu.
