Postavitev na razstavi Neposlušne. Foto: Matija Pavlovec. Z dovoljenjem Moderne galerije.
Neposlušne
Eulàlia Grau, Katalin Ladik in Žene u crnom
29. junij – 1. oktober 2017
Odprtje razstave v četrtek, 29. junija 2017, ob 20. uri v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM
Človek lahko postane svoboden z dejanji neposlušnosti tako, da se nauči reči oblasti ne.
Zmožnost neposlušnosti ni le pogoj svobode; tudi svoboda je pogoj neposlušnosti.
Zgornje besede Ericha Fromma so rdeča nit razstave, ki se osredotoča na tri »pozicije« neposlušnosti. Še bolj zato, ker so neposlušne v našem primeru ženske. Pri tem ne izhajajo izključno iz feminizma kot nekakšnega zavezujočega izhodišča svojega delovanja, temveč iz pozicije upora in neposlušnosti proti kakršnikoli obliki oblastništva in diskriminacije; tako proti moški dominaciji nad ženskami v večinoma patriarhalnih družbah kot proti različnim oblikam militarizmov, seksizmov, nacionalizmov ter proti uničujočim posledicam kapitalizma za celotno družbo. Dejanja neposlušnosti se zgodijo kot prekinitve, ki vznemirijo utečeno razporeditev moči in zbudijo dvom o ideologiji tistih, ki so na oblasti. Ta tako izgubi svojo samoumevno veljavnost ter povzroči dekonstrukcijo identitet, meja, disciplin, hegemonih pripovedi in samodejnih telesnih odzivov. Pri tem nastane neka nova vednost, ki bi jo lahko imenovali protivednost. Kot je razvidno v kontekstu razstave Neposlušne, je umetnost lahko taka protivednost, dejavnost kritične družbene intervencije in političnega preloma.
Na razstavi sodelujejo Eulàlia Grau, Katalin Ladik in Žene u crnom.
____________________
Eulàlia Grau (1946) je pionirka feministične umetnosti iz Katalonije. Njen primarni medij je fotografija, predvsem posnetki iz množičnih medijev, ki jih uporabi za fotomontaže (npr. serija Etnografias / Etnografije). Poleg tega pogosto uporablja knjige, plakate (za neposredne družbene akcije na ulici), časopise in video. Njeno delo že vse od začetkov njenega delovanja v sedemdesetih letih priča o družbi in je hkrati tesno povezano s političnim angažmajem. Grauova je bila pronicljiva opazovalka razkola med družbenimi razredi ter policijske in vojaške brutalnosti v nedemokratični, fašistični Španiji generala Franca. V delu Inventemos tambien nosotros / Pustite izumljati tudi nam (1976) na primer pripoveduje zgodbo gradbenega delavca, ki ga je ustrelila policija, ko se je poskušal udeležiti Kongresa katalonske kulture, in ki je dan pozneje v ječi v nepojasnjenih okoliščinah naredil samomor. Ostro kritizira tudi neenaki položaj žensk v družbi in mehanizme družbene nadvlade, ki jih sproža represiven sistem, kot je bila Francova diktatura. V letih 1975 in 1976 je bilo v Španiji veliko feminističnih protirežimskih demonstracij. Režim je namreč ob podpori Rimskokatoliške cerkve že leta 1942 sprejel zakon, po katerem ženske po poroki niso smele več delati, odpreti bančnega računa brez moževega dovoljenja, imeti potni list ali skrbništvo nad otroki. Prepovedane so bile kontracepcijske tablete, umetna prekinitev nosečnosti in ločitev. Ti protesti so bili neločljivo povezani z njenim ustvarjanjem, kot je to razvidno v delu Discriminacio de la dona / Diskriminacija žensk (1977). A kot je poudarila kustosinja Teresa Grandas, marsikatero stanje, ki ga je Grauova kritično obravnavala že v svojih prvih delih pred 40 leti, ostaja žal nespremenjeno še danes.
Katalin Ladik (1942) se je pojavila na literarni in umetniški sceni v Novem Sadu (Vojvodina, tedaj Jugoslavija, od leta 1992 živi v Budimpešti) v začetku šestdesetih let; delala je na radiu in kot igralka v gledališču in pri filmu. Pisala je poezijo v madžarščini, ki sega od erotične do ritualne in eksperimentalne zvočne in vizualne poezije. Opazno je tudi njeno zgodnje zanimanje za poetične, vokalne eksperimente, eksperimentalni zvok, fonetične in vokalne improvizacije ter njeno vizualno umetniško delo npr. s skupino BOSCH+BOSCH.
Rečemo lahko, da jo je prav delo z glasom in telesom pripeljalo do performansa in nato k vizualni umetnosti. Katalin Ladik je kot prva v Jugoslaviji uporabljala telo kot avtonomen medij, enakovreden besedilu in zvoku. Njeni zgodnji performansi so nastali pod vplivom pararitualov, pozneje, sredi sedemdesetih let pa se je posvetila refleksiji o položaju žensk, še zlasti tradicionalnih ženskih vlog, kot jih določa družba, ki ji vladajo moški. V performansih je prav zato pogosto uporabljala golo telo za kritiko patriarhalnih omejitev in prisil. Od osemdesetih let dalje o njenih delih govorijo kot o »postmodernih narativnih performansih«, in kot je poudaril Miško Šuvaković, »je začela reciklirati, kopirati in uporabljati kot reference v novih delih svoje zgodnje pararitualne in protokonceptualne strategije performansa, kar jo je od performansa pripeljalo do kabareta in gledališča.«
Na razstavi Neposlušne bodo s fotodokumentacijo prikazani njeni najbolj značilni performansi in body-art dela, poleg tega pa še izbor partitur in kolažev.
Žene u crnom so skupina feminističnih in protimilitarističnih aktivistk iz Srbije, ki delujejo od leta 1991. V svojem delovanju izpostavljajo »nenasilen upor proti militarizmu, vojni, seksizmu, nacionalizmu, skratka proti vsem vidikom nasilja in diskriminacije žensk in vseh kakorkoli drugačnih, bodisi etnično, religiozno, kulturno, seksualno ali ideološko.« Med drugim so ustanovile Žensko mirovno mrežo/Mrežo Žene u crnom v Srbiji, kontinuirano ustvarjajo žensko alternativno zgodovino z vpisovanjem drugega oziroma druge v zgodovino (v knjigah in publikacijah) ter organizirajo mirovna izobraževanja tako v Srbiji kot mednarodno.
Nepretrgano od začetka devetdesetih zahtevajo odgovornost za vojno in vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji ter sodni pregon vseh osumljencev za vojne zločine pred haaškim sodiščem, hkrati tudi soočenje z moralno in politično kolektivno odgovornostjo. To počnejo z uličnimi akcijami, pozivi, peticijami, kampanjami in z udeleževanjem na komemoracijah, seminarjih in konferencah. Žene u crnom že preko 25 let na javnih prostorih v Srbiji in tudi drugih delih nekdanje Jugoslavije v mirovnih akcijah spodbujajo družbo, naj se sooči s svojo težavno preteklostjo. Radikalnost njihovih performansov (tihi performansi, t.i. stanje) ni v reprezentaciji teles v javnem prostoru, temveč v poskusu boja, v tem da »darujejo svoje telo za nek skupen cilj«. Kot je zapisala Dubravka Knežević, »je včasih edina akcija stanje v javnosti, brez agitiranja ali propagande, le kot priča dogodkom, proti katerim ni nekega razvidnega ali takojšnjega zdravila ali protiukrepa.« Do danes so organizirale preko 1500 mirovnih uličnih akcij (demonstracije, performanse, kampanje). Izbor arhivskega materiala kot na primer fotodokumentacije, protestnih plakatov in podobnih materialov pa bo prvič v takem obsegu predstavljen prav na razstavi Neposlušne.
Kustosinja: Bojana Piškur
Asistentka: Silvia Maria Carolo
Dela so prijazno posodili: Museu d'Art Contemporani de Barcelona, Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofía, Eulalia Grau, Katalin Ladik in Žene u crnom.
Zahvaljujemo se: Bíborka Molnár, Bettina Simon, Emese Kürti, Teresa Grandas, Patricia Sorroche, Mar Manen, Victoria Fernández-Layos Moro, Antònia Maria Perelló, Škart.
Razstavo so podprli:
Ministrstvo za kulturo RS
Balassijev inštitut
Slike:
