RAZSTAVA IZ ZBIRK | Nizkoproračunske utopije – reciklirano drugič

[na slikah]

Nizkoproračunske utopije – reciklirano drugič

Kustosinji: Zdenka Badovinac in Bojana Piškur

Odprtje razstave: 8. februar 2017 ob 10.00 uri

Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM

Vabilo [PDF]

BESEDILI KURATORIC RAZSTAVE

Zdenka Badovinac: Nizkoproračunske utopije

Bojana Piškur: The Metelkova Case: From Army Barracks to Museum of Contemporary Art, 2016

KONCEPT RAZSTAVE

Razstava Nizkoproračunske utopije predstavlja pretežno dela iz zbirke Moderne galerije Arteast 2000+. To je osma postavitev te zbirke, v kateri razvijamo koncept zbirke kot orodja. V okviru pričujoče razstave razlagamo zbirko in muzej kot orodji za vzdrževanje utopične zavesti.

Umetnost in muzej imata pomembno vlogo v zamišljanju boljše družbe, pri tem pa svojih idej ne projicirata zgolj v neko nedefinirano prihodnost. Če vztrajamo pri osnovnem poslanstvu muzeja, ki je v prvi vrsti namenjen človekovi kreativnosti in skupni dobrobiti, in se upremo pritiskom po njegovi komercializaciji, oblikujemo pogoje za utopistiko (Immanuel Wallerstein), za vajo v presoji alternativnih in nedobičkonosnih načinov delovanja. Muzej bi lahko opisali kot heterotopijo (Michel Foucault), a drugače od drugih heterotopičnih ustanov, kot so na primer zapori, vojašnice in psihiatričnih bolnišnice, ki se razlikujejo od zunanje realnosti in so od nje izolirani s specifičnimi pravili, lahko muzej aktivno posega v zunanji svet in v partnerstvu z drugimi akterji zunaj institucije predlaga tudi njegove spremembe.

Utopična zavest ni prisotna pri vseh muzejih v enaki meri in na enak način, temveč je odvisna od konkretnih družbenih pogojev. Naša razstava razmišlja o specifiki utopij v (post)socialističnih prostorih, v vzhodnoevropski umetnosti, ki še vedno večinoma deluje v nizkoproračunskih pogojih. Zbirka Arteast 2000+ govori o razliki med kulturo in umetnostjo, o tem, da ima vzhodnoevropska umetnost več skupnega s sočasno umetnostjo tujih kultur kot z obrambo domačih čistih tradicij, kar je v času, ko se nekatere države nekdanjega socializma obdajajo z bodečo žico, da bi obvarovale krščanski svet in svojo kulturo, treba poudariti bolj kot kdajkoli doslej. Čiste tradicije in trženje avtentičnih drugačnosti sta ideološki ali marketinški utopiji, kot je utopična tudi politika odprtih vrat. V času, ko se pred nami lomi utopija sveta složnih drugačnosti, je treba o drugosti misliti kot o nečem nepomirljivem. Slavoj Žižek vidi alternativo utopiji složnega sveta v atopičnost, v drugosti, ki ne more imeti mesta v nobenem simbolnem redu in se vzpostavlja kot »nemožno«.

Z razstavo Nizkoproračunske utopije se sprašujemo, kakšen model muzeja ustreza večinoma slabim pogojem dela umetnikov in institucij v postsocialističnem svetu ter obenem interesu, ki daje drugosti prednost pred identiteto, produkciji znanja pred nedvoumnimi kulturnimi trofejami, nastajanju pred institucionalizacijo. V odgovor na to vprašanje razstava ponuja utopistični koncept trajnostnega muzeja. Ta drugače od bogatega, še vedno pretežno zahodnega muzeja, ki v neskončnost akumulira umetniške predmete iz celega sveta, lahko preživi samo s stalnim razvijanjem lastnega znanja in z združevanjem emancipacijskih izkušenj iz lastnega okolja s tistimi iz drugih prostorov sveta, s katerimi si danes deli podobna urgentna vprašanja.

Z razstavo Nizkoproračunske utopije ugotavljamo, da se nam nizkoproračunski pogoji dela tako našega muzeja kot tudi umetnikov iz prostorov, iz katerih zajema naša zbirka, ves čas vsiljujejo kot trajni in da je treba iskati potenciale za njihovo premagovanje prav znotraj njih samih, ne da bi pri tem nanje tudi zares pristajali.