Programirana in interaktivna umetnost
Uvajanje novih paradigem je prav toliko odvisno od tehnoloških inovacij kot od novih infrastruktur ter organizacijskih, političnih in kulturnih sprememb. Umetnik ali umetnica, ki delujeta kot izumitelja-tehnologa-znanstvenika-umetnika v začetku informacijske dobe, postaneta mediatorja novega mišljenja in novih tehnoloških in družbenih sprememb. Računalnik je spoznavno orodje in sredstvo za prehod v novo umetniško paradigmo, ki jo zahteva nova tehnološka revolucija.
Dela: Marko Pogačnik (Skupina OHO): Programirana umetnost, 1969, Edvard Zajec: Spektralni modulator, 2014 | Informatrix, 1979 | računalniška grafika, 1968-1971
Ključne besede: algoritmična umetnost, interaktivnost, naključje, digitalne podobe
Realni + virtualni = kibernetični prostor
Kibernetični prostori vzpostavljajo nova razmerja med realnim in virtualnim prostorom, spodbujajo drugačno razmišljanje tako o arhitekturi, urbanizmu in fizičnem prostoru kot tudi o politični identiteti in družbenih razmerjih, ki se v njem gubajo in spreminjajo v mrežnice. V scenskih umetnostih oder postane neskončna površina, ki vzpostavlja večsmerno komunikacijo. Hkrati postane prostor za vseobsegajoče doživljanje in intimna razmerja.
Dela: Seta Mušič (scenografija): Pet impresij, 1970, Marko Peljhan: LADOMIR ФАКТУРА: PRVA POVRŠINA - MIKROLAB V1.0, 1994
Ključne besede: mrežnica, neskončna ravnina, gubanje, geolokacija
Računalniška animacija v realnem času
V zgodnjih postopkih računalniške animacije je že prisotna logika neskončnega štiridimenzionalnega prostora, ki je pripeljal do 3D-modulacije, virtualnega prostora, 3D-tiskanja, čeprav je bila večina likov tedaj zasnovanih še na dvodimenzionalnih podobah. Animacija v realnem času je proizvedla številne nepričakovane rezultate in v umetniški proces vnesla določeno mero tehnonaključja.
Dela: Goran Devide: Sovražnik, 1984, Franc Curk: Sanje, 1989 | Kinetična grafika, 1986-1988, Miha Vipotnik: Video grafike, 1976
Ključne besede: vizualni učinki, programirana slika, računalniki v televizijskih studijih, univerzitetni računalniki
Elektronska generativna glasba in video
Elektronska in računalniška glasba v svoji kulturalizirani verziji postane sredstvo za razvijanje občutljivosti za sistematično urejenost naravnih kompozicij, za združevanje živih sistemov, tehnologij in umetnosti ter posega v zaznave, ki se izogibajo racionalnemu mišljenju.
Dela: Brina Jež-Brezavšček: Orfej, 1989, Marjan Šijanec: Venus Orchestra, 1983-1995
Ključne besede: elektronska glasba, modularni sintetizatorji zvoka, generativni računalniški zvok
Odzivni prostori
Kaj naj računalnik računa, ni edino zanimivo vprašanje v polju rabe računalnikov v umetniške namene. Umetniki in umetnice poskušajo graditi različne programske sisteme, ki se ne bi podrejali zgolj računskim operacijam, temveč povsem novim tehnologijam zaznavanja in beleženja prostora. Zanima jih element bioloških procesov, v katerih uporabniki stopajo v aktivno in večsmerno interakcijo z nepredvidljivimi situacijami.
Dela: Marko Košnik: V pot vpet, 1989, Hidrogizma (Jani Osojnik, Iztok Osojnik, Vesna Črnivec, Dušan Pirih Hup), 1978-2013
Ključne besede: senzorji / tipala za gibanje, tehnološko–biološki sistemi, politika telesa, zvok
