Dvajset let mlajši | 1998—2018 | Kratka zgodovina delovanja Kluba minimalistov Moderne galerije

Dvajset let mlajši

1998—2018​

Kratka zgodovina delovanja Kluba minimalistov Moderne galerije

 

Več na povezavi PEDAGOŠKI ODDELEK | Historiat dejavnosti.

 

Leta 1995 je ameriški profesor Georg Hein v strokovni diskurz, ki ga danes imenujemo tudi študije o obiskovalcih (visitor studies), uvedel izraz »konstruktivistični muzej«, kar pomeni muzej, ki pri svojem delovanju, komuniciranju in interpretiranju upošteva tudi znanje in izkušnje obiskovalcev[1]. Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so bila čas, ko so se umetniki in tudi institucije, ki se ukvarjajo z moderno in sodobno umetnostjo, začeli spraševati, kdo so njihovi obiskovalci/gledalci, in ukvarjati s projekti, v katerih gledalec ni bil le pasivni prejemnik umetnikovega sporočila, temveč tudi njegov sodelavec in soustvarjalec.

 

V Moderni galeriji je bilo to obdobje, ko se je razstavni program izrazito internacionaliziral, razstave sodobne umetnosti pa so obravnavale tudi probleme časa. V prvi polovici devetdesetih let se je na novo konstituiral pedagoški oddelek; za šolske skupine smo pripravili programe, ki so v veliki meri vključevali aktivno sodelovanje učencev, vodeni ogledi so temeljili na pogovoru, pogovor pa je uvedla samostojna, motivacijska aktivnost učencev (vodstva s citati, vodstva z okvirji…). Na novo smo koncipirali programe za predšolske otroke, z velikim poudarkom na aktivnostih za otroke, ki prihajajo v galerijo v prostem času. Projekta, ki sta pomembno zaznamovala filozofijo in metodologijo pedagoškega oddelka Moderne galerije, sta bila My Beautiful Home, 1995 in Krpanove (ustvarjalne) delavnice, 1998. Prvi je z vzpodbujanjem empatije do otrok v vojni[2] pričel serijo projektov, ki so se osredotočali na sodelovanje z družbeno marginaliziranimi otroki in mladostniki, drugi pa je bil z množico interdisciplinarnih ustvarjalnih aktivnosti model za isto leto ustanovljeni Klub minimalistov.

 

Krpanove delavnice so spremljale retrospektivno razstavo ekspresionističnega kiparja in slikarja Toneta Kralja; bile so usmerjene predvsem v možnost čim manj omejenega in raznolikega[3] ustvarjanja najmlajših, temu sta bili namenjeni dve manjši razstavni dvorani. V izključno otroškemu ustvarjanju namenjenem prostoru, ki smo ga poimenovali Krpanov kotiček, so se vsako soboto v času trajanja razstave vrstile delavnice risanja na steno, oblikovanja z glino, oblikovanja lutk (tu je otrokom pomagala umetnikova vdova, Mara Kralj), lutkovna delavnica z Robertom Waltlom, na kateri so otroci uprizorili dramaturgijo Martina Krpana[4], reliefno ilustriranje zgodbe Martina Krpana in oblikovanje pustnih mask z obiskom kurentov z Dobrega polja itd.

 

Krpanove delavnice s svojim interdisciplinarno zastavljenim programom, ki so ga vodili umetniki in študenti ALU-ja, otroci pa so se v ustvarjalnem procesu in pogovoru z njimi učili tudi drugih vsebin, povezanih z razstavo (literarna zgodba Levstikovega Martina Krpana, scenografija, dramaturgija, etnologija…), so bile tudi osnova za Klub minimalistov, ki smo ga osnovali leta 1998. Ideja kluba je bila, da damo otroškim delavnicam, ki so se v Moderni galeriji dogajale ob sobotah dopoldne, tudi nek formalni okvir; otroci bi imeli z vključitvijo v klub zagotovljeno kvalitetno preživljanje sobotnih dopoldnevov, starši pa bi si v tem času lahko privoščili kavo ali obisk tržnice. Te prostočasne aktivnosti za otroke med tretjim in desetim letom starosti smo zasnovali na osnovah interdisciplinarnosti in na metodi learning-by-doing. Vizualno podobo kluba je zasnovala umetnica Petra Varl, otroci so dobili tudi brezplačne majice in izkaznice[5]. Mentorji delavnic Kluba minimalistov so bili in so v glavnem še vedno umetniki ali študenti ALUO-ja. Ob koncu leta smo pogosto organizirali razstave izdelkov, ki so nastali med letom. Na pustno soboto so tradicionalno izdelovali pustne maske, še vedno pa so člani Kluba minimalistov v decembru povabljeni na praznično lutkovno predstavo.

 

V dvajsetih letih smo na minimalističnih delavnicah vzgojili generacije otrok, ki sta jim blizu moderna in sodobna umetnost. Občasno smo organizirali tudi zahtevnejše dejavnosti, namenjene starejšim »minimalistom« oziroma dijakom in študentom (Metamorfoze telesa, 1998; Vse razen videza, 2000; Snemanje oglasnega spota, 2001, Rop v Moderni galeriji, 2002; Urbani turisti, urbani pohajkovalci, 2003), s projektom Prenašalci, 2005, pa smo preverili, kako doživljajo in interpretirajo umetnost mladostniki, ki so bili člani Kluba minimalistov kot otroci. Leto kasneje smo Moderno galerijo zaprli zaradi prenove, zato so se delavnice preselile v Malo galerijo ali v urbani prostor, od leta 2009, ko se je odprla prenovljena Moderna galerija, pa smo dobili namenski prostor v zgornjem delu avditorija MG. Od leta 2011 potekajo delavnice tudi na naši drugi lokaciji, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, kjer imamo svoj prostor – atelje +MSUM.

 

Nekateri minimalisti se radi spominjajo sobot, preživetih v še neobnovljenih prostorih Moderne galerije, ko smo ustvarjali bodisi v razstavnih prostorih ali še večkrat kar na ploščadi pred Moderno galerijo; nekateri za spomin hranijo svetlo modre majice in izkaznice kluba. Drugi so kljub časovni distanci ostali z nami v kontaktu, na primer nekdanja minimalistka je postala čuvajka razstav, minimalist pa kot vodič po razstavah vzgaja nove generacije. Pred nami so torej leta, ko bodo današnji minimalisti, ki se razvijajo skupaj z novimi komunikacijskimi tehnologijami, obvladali digitalno animacijo in vedeli, »kje živi sodobna umetnost«, verjamemo pa tudi, da bodo znali prepoznati kvaliteto umetniške izjave, vrednost kritične misli in nevarnosti posplošenih trditev ter lažnih družbenih norm.

 

Adela Železnik, Lucija Cvjetković

 

 


[1] George E. Hein, The Constructivist Museum, Journal of Education in Museums, 1995

[2] Projekt je spremljal razstavo Hiša v času, njegov glavni cilj pa je bil otrokom predstaviti idejo razstave o relativnosti pomena besede dom (razstava je bila v času vojne v Bosni in je govorila o migracijah) ter vizualni medij instalacije na njim empatični način.

Otroke smo prek medijev povabili, naj v Moderno galerijo prinesejo igrače, ki bi jih želeli podariti otrokom, ki so v vojni v BIH. Iz prispelih igrač sta umetnika Jože Barši in Tadej Pogačar v spodnjih razstavnih prostorih postavila instalacijo. Darovalce smo ponovno povabili k ogledu te priložnostne razstave, ob njeni zatvoritvi pa smo pripravili družabni program, pri katerem so sodelovali: ruski klovnski par Buffetov in Orffov orkester pod vodstvom Etbina Štefančiča, ki so ga sestavljali otroci beguncev iz Bosne in Hercegovine, ki so v Ljubljani bivali v begunskih zbirnih centri. Prinesene igrače smo prek Rdečega križa poslali v Bosno.

[3] Pri zasnovi prostora smo se delno zgledovali po metodi švedskega umetnika Palleja Nielsena The Model, predvsem pa je bilo naše vodilo prepričanje, da morajo imeti otroci možnost svobodnega ustvarjanja brez pretiranih navodil in usmerjanj, dejavnosti morajo biti drugačne, kot jih lahko izvajajo v šoli, vrtcu ali doma, na voljo pa mora biti dovolj različnega materiala.

[4] Eno najbolj znanih del Toneta Kralja so bile ilustracije znane zgodbe Frana Levstika Martin Krpan. Od tod tudi naziv »Krpanove delavnice« in »Krpanov kotiček«.

[5] Na začetku smo pobirali simbolno članarino, zadnjih deset let pa je članstvo v klubu brezplačno.