Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM

Organizacija: Maska

Simpozij bo v angleščini, povzetki predavanj bodo na voljo tudi v slovenščini.

Osebna imena označujejo subjekte v družbenem in političnem okolju in omogočajo, da se posamezniki razlikujejo med seboj. Imena pa so lahko tudi dejavniki deregulacije subjektov, pa tudi vladnih postopkov. Imena so performativna - tistega, ki ga označujejo, lahko 'zastopajo' enako kot ga lahko destabilizirajo. Osebna imena lahko delujejo kot vmesnik med posamezniki in družbo, in delujejo ves čas. Hkrati pa so imena prazni označevalci, saj 'čakajo', da jih napolni nosilec, da iz imena nastane 'osebno' ime. Kako ime deluje? Kako subjekti delujejo z lastnimi imeni? Ali če parafraziramo J. L. Austina, "kako napravimo kaj z imeni?"

Na simpoziju obravnavamo primere, v kateri imena med drugim postavljajo pod vprašaj subjektivnost, avtorstvo in režime poimenovanja, s poudarkom na preimenovanju in delu umetnikov Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše, ki so leta 2007 družno spremenili ime v ime tedanjega predsednika slovenske vlade. Ločnice med njihovim življenjem in umetnostjo so se začele zabrisovati na najrazličnejše nepričakovane načine. Od tedaj živijo svoja zasebna in javna življenja ter delajo posamično in skupinsko z istim imenom ter tako raziskujejo filozofske, psihološke, politične, biopolitične, zgodovinske, pravne, ekonomske, lingvistične in družbene implikacije spremembe imena. Pri tem so svoje življenje spremenili v trajajoči performans, svojo umetnost pa v močno sredstvo za razmislek o ritualih in konvencijah in za razpravo o statusu in funkciji stvari, povezanih z identiteto, kot so podpis, potni list, osebna izkaznica ter kreditne in plačilne kartice.

Prispevki, ki bodo predstavljeni na simpoziju, se ukvarjajo s temo imen z različnih vidikov in preučujejo, kako imena 'zajamejo' in hkrati ustvarjajo različne načine delovanja in možnosti za (politično) intervencijo. Imena lahko povzročijo težave, zmedejo, kaj vzbudijo ... ali preprosto urejajo ali razdirajo naše zaznavanje resničnosti.

_______________

Simpozij Kaj je ime? spremlja pregledno razstavo Janez Janša® Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani od 18. oktobra 2017 do 18. februarja 2018 (njen kustos je Domenico Quaranta, prirejata pa jo Moderna galerija, MG+MSUM in Aksioma – Inštitut za sodobno umetnost, Ljubljana).

Simpozij je del trajnega izobraževalnega programa Seminarja za sodobno uprizoritveno umetnost, ki ga organizira Maska, zavod za založništvo, produkcijo, izobraževanje in raziskovanje, Ljubljana, Slovenija, in je konceptualno povezan s konferenco Concept/s, ki jo organizira Aufhebung – mednarodno heglovsko združenje – potekal pa bo v Ljubljani od 11. do 14. januarja 2018.

Simpozij organizira Maska v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti Metelkova in Kinodvorom. Program Maske podpirata Ministrstvo za kulturo RS ter Mestna občina Ljubljana.

Program simpozija | Kaj je ime

Sreda, 10. januar 2018

Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM, Maistrova 3, Ljubljana

19.30, Kinodvor, Kolodvorska ulica 13, Ljubljana

Projekcija dokumentarnega filma Jaz sem Janez Janša, 2012

Sledila mu je predstavitev knjige Janez Janša and Beyond z avtorji besedil: 

Mladen Dolar Kaj je ime?

Jela Krečič V imenu imena

Robert Pfaller Od istega do več. Komičnost in poetika proliferacije

Razprava

Četrtek, 11. januar 2018

Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM, Maistrova 3, Ljubljana, 15.30 

Predstavitev razstavnega kataloga in voden ogled razstave Janez Janša® s kustosom razstave Domenicom Quaranto.

Povzetki predavanj | Kaj je ime?

Urša Chitrakar

Ali umetnost krši zakon?

Ko so mi Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša predstavili svoje delo in dileme, s katerimi so se soočali, ker je Moderna galerija nameravala odkupiti njihove osebne izkaznice, so me vprašali: "Misliš, da je naša umetnost v nasprotju z zakonom?"

Na to vprašanje ni preprostega odgovora, kar velja tudi za vse druge vidike njihovih umetniških prizadevanj. Še vedno ni gotovo, ali lahko muzej zakonito pridobi ali si izposodi osebne izkaznice, da jih razstavi kot umetniška dela. Vendar pa resnična vrednost umetniškega dela ni omejena na otipljiv predmet, v katerega je to vpeto, temveč se nahaja v njegovi nesnovni manifestaciji. To se je pokazalo, ko so enega od potnih listov (kot konceptualno umetniško delo) prodali na dražbi, ne da bi ga odvzeli umetniku, ki ga je še naprej uporabljal za legitimiranje.

Še eno kontroverzno pravno vprašanje je, ali dejanje spremembe imena ali razstavljanja s tem povezanih osebnih dokumentov sploh ustrezajo zahtevam za varstvo avtorskih pravic. Po drugi strani pa je že potrjeno, da ima ime Janez Janša določeno lastniško vrednost, zato so ga umetniki uspešno registrirali kot blagovno znamko.

Zato umetniki pri uveljavljanju svojih temeljnih človekovih pravic (kot je svoboda izražanja) ne postavljajo pod vprašaj le obstoječega pravnega okvira in organov, pristojnih za njegovo izvrševanje, ampak tudi distributerje njihovega umetniškega dela in občinstvo izzivajo k premisleku o lastnem zakonitem ravnanju.

Mladen Dolar

Kaj je ime?

Ime ima vselej simbolni mandat. Takoj ko se pojavijo samozvanci, ki si lastijo tuje ime, se zastavijo vprašanja o moči simbolnega mandata, njegovi veljavnosti in upravičenosti. Imena se nanašajo na genealogije, a s tem vedno vključujejo določeno porazdelitev moči. Prisvojiti si ime pomeni prisvojiti si moč. S slehernim imenom, s privzetjem družbene vloge, ki sodi k imenu, s prenašanjem simbolne dediščine, družbenim vplivom in genealoško inskripcijo se terja moč. Zgodbe o sleparjih, ki si lastijo tuje ime, vsebujejo trenutek zbeganosti – občutek, da je v človek v resnici vedno slepar, ki si lasti tuje ime, kajti nihče ne more nikoli zasesti nekega imena legitimno, naravno, in se čutiti povsem upravičenega, da nosi ime, ki ga nosi. Tega ne more nikoli utemeljiti noben zadovoljiv razlog; za nobeno ime nikoli ne zadostuje Leibnizovo načelo zadostnega razloga. Občutek, da si vsiljivec, slepar, ki si lasti tuje ime, ni osebno občutje ali posebnost; to je strukturni občutek, ki spremlja imena – njihova senca in učinek.

Konstantina Georgelou

Janez Janša: Dejanja politizacije s pomočjo umetnosti

V predavanju se bom posvetila trajajočemu umetniškemu delu treh umetnikov kot procesu politizacije, ki ugovarja današnjemu individualiziranemu svetu tako, da ustvarja medsektorsko vključevanje in infrastrukturno sodelovanje. Med svojimi dolgotrajnimi projekti se umetniki, pa tudi institucije, s katerimi sodelujejo, politiki, mediji, banke, pravni sistem in ministrstva soočajo s težavami in paradoksalnimi situacijami, v katerih je treba sprejemati kritične odločitve in (skupne) ukrepe. Na podlagi njihovega kolektivnega in trajnega angažmaja menim, da si v svojem delu predstavljajo vrsto umetniške dejavnosti, ki vstopa v logiko infrastrukturnih, pravnih in administrativnih strategij, zajema njihovo nekonsistentnost in se odmika od svoje osi. Ker živimo v nenehni prekarnosti, tesnobi in brezupu, ko se je težko odločati, kako (ponovno) delovati in se upreti, se zdi, da delo umetnikov kritično zastavlja vprašanje 'kako danes delovati?' in napoveduje dejanje kot tvorbo angažiranega načina soobstoja.

Mala Kline

O umetnosti med avtonomijo in neavtonomijo: Projekt Janez Janša Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše

V prispevku se ukvarjam z gesto preimenovanja treh Janezov Janš po nekdanjem predsedniku slovenske vlade; pri tem uporabljam triado Giorgia Agambena Življenje - jezik - zakon, da bi odkrila potencialnost, ki se odpira in postane dostopna s spremembo imena. Pokažem, kako gesta preimenovanja posega v institucionalizirane okvire in preoblikuje javno sfero, ki jo po besedah Chantal Mouffe označuje odsotnost vsakega konstitutivnega političnega antagonizma in nasprotne politike, zaradi česar postane antagonističen odnos med politiko in umetnostjo ves čas viden. Predstavitev sklenem s trditvijo, da največji politični potencial geste preimenovanja tiči prav v tem, da vztrajno zavrača razlago razlogov za spremembo imena. To delo prav s pomočjo netransparentnosti in strategij, zaradi katerih ostaja začasen rezultat nepredvidljivih okoliščin, ki izhajajo iz njegovega kontradiktornega javnega stališča, spodkopava normativne in diskurzivne operacije zato, da potrjuje negotovo svobodo izražanja in politično legitimnost umetnosti kot skupnega. Pokaže, da je nemara prepričljivejše in politično zanimivejše, če skupne vezi pletemo skozi to, kar še pride, ne pa okrog vnaprej določene ideologije in političnega programa.

Jela Krečič

V imenu imena

V zadnjem desetletju je projekt Janez Janša segel daleč čez meje slovenskega estetskega in političnega prizorišča. Ta projekt obravnava več razsežnosti osebnega imena in spremembe imena, od ontologije do politike v širšem pomenu besede. V delu umetnikov postane osebno ime žarišče umetniškega dela. Natančneje, pojav in funkcija imena v pravnih in drugih dokumentih, kot so osebne izkaznice, potni listi in bančne kartice, igra osrednjo vlogo pri njihovih umetniških prizadevanjih: razstavah in instalacijah. Vprašanje je, kako lahko to razložimo v okviru umetnostnega sistema ali v umetniškem diskurzu. Michel Foucault v znamenitem besedilu "Kaj je avtor?" odpira zanimivo teoretsko perspektivo o tem, kako je avtorjevo ime prepleteno z umetniškim delom in kako razstavljanje imena kaže moč in vpliv avtorjevega imena v umetnosti in umetnostnem diskurzu. Projekt(i) Janez Janša spodkopava(jo) prevladujoče pojmovanje umetnikov, umetnostnih sistemov in vloge imena - to, kar navadno jemljemo kot samoumevno. Ko ime postane osrednji predmet umetnosti, se to zgodi na račun trdnih temeljev avtorjevih funkcij in umetniškega diskurza.

Lev Kreft

Vse o Janezu Janši

Leta 2007 so Emil Hrvatin, Davide Grassi in Žiga Kariž spremenili svoja imena v Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša. Ko je prišlo do te spremembe, je bil najbolj znan in viden Janez Janša v Sloveniji predsednik vlade (2004 – 2008). Veljal je za sovražnika alternativne kulture. Toda trije novorojeni Janezi Janše so oznanili, da je njihovo spreminjanje imena intimna odločitev, ne pa javno stališče. Najzanimivejši del njihovih skupnih projektov je uporaba imen kot ready-made-ov. Tovrstni projekti se ukvarjajo z istovetnostjo, s sredstvi identificiranja in s podčrtanimi metafiziko in fetišizmom osebnih dokumentov kot posebne vrste “navadne stvari”, ki istočasno potrjujejo in zanikajo, da so “posamezniki sistemi reprezentacije” (Arthur Danto). Osredotočili se bomo na dve temi: ime in osebni dokumenti kot ready-made-i; in na pojasnjevanje tesnobe, nelagodja in odpora umetniškega sveta ob tem projektu.

Aldo Milohnić

Kako napravimo kaj z imeni in podpisi

O politiki performativnega (pre)imenovanja

Matisse je nekoč izjavil, da bi si morali umetniki redno spreminjati ime, slovenski umetniki Žiga Kariž, Emil Hrvatin in Davide Grassi pa se z uresničevanjem te zamisli dejavno ukvarjajo od leta 2007, ko so si spremenili ime v Janez Janša. Čeprav umetniki vztrajajo, da so imeli strogo 'osebne razloge' za to dejanje radikalnega posega v svojo osebnost, je precej očitno, da v tem primeru 'resnično ime' pravzaprav 'piratizirajo' in ga spreminjajo v nekakšno večkratno ime. Njihovo novo ime ni nič več psevdonim, ampak začne namesto tega učinkovati kot homonim - prestavljeno je v bolj kompleksno mrežo pomena. To kompleksnost lahko preučujemo na podlagi številnih primerov, zbranih v okviru serije v zadnjih desetih letih 'projekta Janša'. Izpostavil bom dva od njih: Signatura Dogodek Kontekst (2008) in Signatura (2010). Najprej bom razpravljal o teoretičnem okviru podpisa, potem, v drugem delu predstavitve, pa se bom posvetil bistvu - performativnosti (pre)imenovanja na podlagi medsebojnega delovanja podpisov in identitet treh Janš. Končno bom ponudil mogoče odgovore na vprašanji, ki ju je izzval poskus treh Janš, da bi nekaj napravili z imeni in podpisi: prvič, kako sta performans Signatura Dogodek Kontekst in razstava Signatura povezani z drugimi projekti v seriji; in drugič, ali podpis še vedno služi kot jamstvo pristnosti umetniškega dela ali pa je prej produkt metode ustvarjanja imena?

Robert Pfaller

Od istega do več

Komičnost in poetika proliferacije

Predstavljajte si stavek, ali celo pesem, sestavljeno iz enega in istega označevalca ali njegovih ustreznic. Napis v neki stari dunajski izložbi, ki je oglaševal zemljevide in globuse, mi je nekoč ponudil zgleden primer take "modularne pesmi". Glasil se je: "svet zvezda planet zemlja" ("Weltstar Planet Erde"). Štirje enakovredni elementi, postavljeni v vrsto, ki je sestavljala stavek - tako kot trije slovenski umetniki, ki so, ko so prevzeli ime drugega človeka, začeli obstajati v vrsti, ki jo sestavljajo štirje enakovredni elementi. V svojem prispevku se želim posvetiti globokemu estetskemu užitku, ki nastane, ko se enakost spremeni v bližino: ko Saussurove "osi" jezika na videz postanejo iste, je tako, kot bi presegli določeno naporno "gravitacijo" govora: radostno zmagoslavje, kot bi v družbenem svetu opustili dolgočasno delitev identitet, lastnosti, pripadnosti in podobno in bi vsi postali bratje.

Biografije predavateljev in predavateljic | Kaj je ime?

Urša Chitrakar je odvetnica, specializirana za avtorske pravice, intelektualno lastnino in sorodna vprašanja zabavne industrije. Med njenimi strankami so tako umetniki in njihove agencije kot založniki, filmski producenti in oglaševalske agencije. Poleg odvetniškega dela in pravnega svetovanja predava o avtorskih pravicah in izvaja strokovne analitične študije, ki so vezane na tematiko intelektualne lastnine.

Mladen Dolar je profesor in višji znanstveni sodelavec na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegova glavna področja raziskovanja so psihoanaliza, moderna francoska filozofija, nemški idealizem in teorija umetnosti. Večkrat je predaval na univerzah v ZDA in po Evropi. Napisal je več kot sto prispevkov za akademske revije in zbornike. Poleg desetih knjig v slovenščini sta njegovi najvidnejši knjižni deli A Voice and Nothing More (MIT 2006, prevedena v pet jezikov) in Opera's Second Death (s Slavojem Žižkom, Routledge 2001, prav tako prevedena v več jezikov).

Konstantina Georgelou je teoretičarka uprizoritvene umetnosti, dramaturginja in raziskovalka, ki trenutno dela kot predavateljica na umetnostni univerzi ArtEZ in Univerzi v Amsterdamu. Raziskuje področja koreografije, umetnostnega raziskovanja in filozofije s posebnim poudarkom na etičnih in političnih vidikih performansa. Nedavno je uredila zbornikThe Practice of Dramaturgy: Working on Actions in Performance, Amsterdam: Valiz, 2016.

Mala Kline (SI/BE) je performerka, koreografinja in publicistka. Magistrirala je iz gledališča in doktorirala iz filozofije. Njena doktorska disertacija bo leta 2018 izšla v knjigi The Inoperative Theatres: Contemporary Performing Arts Between Ethics and Politics. Trenutno opravlja postdoktorske raziskave o alternativnih konceptih in rabah časa na Fakulteti za umetnost in filozofijo Univerze v Gentu in v raziskovalnem središču S:PAM v Gentu. www.malakline.com

Jela Krečič Žižek je slovenska novinarka, kolumnistka in filozofinja. Zaposlena je pri časopisu Delo. Pri svojem teoretskem delu se osredotoča predvsem na film, TV serije, zvezdniški sistem, sodobno umetnost in estetiko. Bila je ena od urednic zbornika o sodobni tv seriji Proti koncu in zbornika Zadeva Lubitsch o filmskem opusu Ernsta Lubitscha. Objavila je številne eseje o sodobni umetnosti, med drugim članek o skupini NSK za publikacijo Neue Slowenische Kunst--an Event of the Final Decade of Yugoslavia, in se posvetila fenomenu Janezu Janš v tekstu za knjigo Name-Readymade. Nedavno je uredila zbornik politične teorije The Final Countdown: Europe, Refugees and the Left. Njen romaneskni prvenec Ni druge je izšel tudi v angleščini.

Lev Kreft je po izobrazbi filozof, po usmeritvi estetik in filozof športa, po zaposlitvenem kolobarjenju kulturni delavec, politik in univerzitetni profesor. Raziskovalno se je ukvarjal z estetiko avantgard, s postmodernizmom in kulturnim obratom, z zgodovino estetike, s konfliktnimi točkami kulturne zgodovine in teorijami sodobne umetnosti, pa tudi z marksistično estetiko, marksizmom in Marxom. O vsem tem je objavljal po revijah doma in v tujini, njegovi novejši knjigi pa sta Levi horog (2011) s področja filozofije športa in Estetikov atelje (2015). Upokojen živi in predava v Ljubljani.

Aldo Milohnić je docent na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, kjer predava zgodovino gledališča. Napisal je več knjig (najnovejša ima naslov Umetnost v času vladavine prava in kapitala) in objavil številne članke v akademskih in kulturnih revijah.

Filozof Robert Pfaller poučuje na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu v Avstriji, hkrati pa je ustanovni član dunajske skupine za psihoanalitične raziskave stuzzicadenti. Za knjigo The Pleasure Principle in Culture: Illusions without Owners (Verso, 2014) je od Ameriškega odbora za poklicno psihologijo (ABAP) prejel nagrado "Najboljša knjiga, izdana leta 2014", leta 2007 pa nagrado "The Missing Link", ki jo podeljuje zavod Psychoanalytisches Seminar v švicarskem Zürichu. Med drugim je izdal knjige Interpassivity. The Aesthetics of Delegated Enjoyment, Edinburgh University Press, 2017; Wofür es sich zu leben lohnt. Elemente materialistischer Philosophie. Frankfurt/M.: Fischer, 2011; in Umazano Sveto in Čisti Um. Ljubljana: Analecta, 2009.

Domenico Quaranta je sodobni umetnostni kritik in kustos, ki se v delu posveča vplivu, ki ga imajo na umetnost sodobna produkcijska in distribucijska sredstva, ter na način, kako se umetnost odziva – sintaktično in semantično – na tehnološki zasuk. Quaranta je avtor knjig Beyond New Media Art (2013) in AFK. Texts on Artists 2011–2016 (2016) ter kustos številnih razstav, med drugim Collect the WWWorld (2011–2012) in Cyphoria (2016), Več na: http://domenicoquaranta.com