Sodelujejo: Bojan Jablanovec, Jaša, Sašo Sedlaček, Irena Tomažin

Koncept in moderiranje: Blaž Lukan

Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3

Okrogla miza o novem performansu bo v četrtek, 3. marca 2016, ob 18. uri v seminuarju +MSUM-a. Pogovor organiziramo v okviru programa razstave Krize in novi začetki. Umetnost v Sloveniji 2005-2015.

V polju performansa lahko v zadnjem času – ki ga ne omejujemo zgolj na omenjeno desetletje – opažamo določeno razvezavo njegovih distinktivnih kvalitet, kakor so se vzpostavile nekje od konca 50. let 20. stoletja. Kakor ne obstaja enotna definicija performansa, tako tudi težko definiramo vse njegove spremembe in razlike, ki smo jim priča danes. Performans je namreč izjemno adaptabilna in fluidna (»viralna«) umetnostna forma, kar je zagotovo značilnost, ki ji je pomagala preživeti, pa čeprav je danes njena oblika, v primerjavi s tisto iz začetkov v petdesetih, »nečista« oz. že na prvi pogled temeljno drugačna. Performans je karseda dovzeten za vplive okolja, v katerem se pojavlja. Pravzaprav je ta dovzetnost del same narave performansa, ki je prvenstveno kulturna, in ne estetska praksa. Čim se je namreč konec 50. let temeljni gon po živem predstavljanju oz. izvajanju (spočetka vizualnih ali »likovnih« vsebin) nenadoma utelesil, torej realiziral kot oblika žive fizične prisotnosti ali prezence v umetniškem dogodku, do tega trenutka omejene zlasti na reprezentacijo, sta se tako sámo utelešenje kot prezenca nenadoma integrirala v širše polje od estetskega oz., v prezentacijskem smislu, galerijskega. Performans že v svoji prvotni obliki, kot hepening, vstopi v polje kulture, na ta način pa tudi širših družbenih in političnih izmenjav. Čeprav v določenih obdobjih zaznavamo zapiranje performativnih praks vase, torej neke vrste performativni »hermetizem« ─ take so nekatere oblike body-arta, pri čemer ravno body-art pomeni najčistejšo obliko »uprizarjanja subjekta« – pa je performans v resnici vedno ostal v izhodišču odprt in prehoden, pretočen, karseda odziven na dogajanja v svoji neposredni bližini. – V sodobnih slovenskih performativnih praksah je, na splošno rečeno, opaziti dve tendenci: po eni strani pojemanje performativnega zagona, kakršen je bil značilen zlasti za pozna 80. in 90. leta prejšnjega stoletja, po drugi strani pa vitalno prenovo pojma performansa oz. performativnega na sploh in bolj ali manj radikalno privzemanje in razvijanje njegovih novih kvalitet. Katere so te kvalitete in kako se kažejo v nekaj značilnih primerih sodobnega razumevanja performansa, zastopanih na razstavi v +MSUM-u, bomo skušali ugotoviti v pogovoru o »novem performansu«.

____________________

Blaž Lukan je raziskovalec sodobnih scenskih umetnosti in docent za dramaturgijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Njegov raziskovalni interes sega od pisanja spremnih študij k objavam (slovenske) dramatike, preko kritičnega spremljanja tekoče domače in tuje gledališke produkcije do teoretskega premisleka pojavov na presečišču teatralnega in performativnega ter sodobnih procesov v polju performansa. Dela tudi kot praktični dramaturg v slovenskih gledališčih.