2005-2015 | Irena Tomažin: Obrazi glasov / Šum
Štirikanalni video, 2015
#
#
#

Irena Tomažin: Obrazi glasov / Šum

Avdiovizualna instalacija, 2015

 

 

Projekt Irene Tomažin z naslovom »obrazi glasov« (»faces of  voices«) je nadaljevanje ustvarjanja in raziskovanja v polju glasu ter se je zasnoval iz vprašanja ”kako bi bilo narediti portret nekega določenega glasu”? Glas je gibanje in oblikuje, premakne, se dotakne telesa, ki je bilo v prejšnjih delih Tomažinove glavni medij, tokrat pa je zaradi igre med običajno statičnim portretom in gibanjem glasu, delo nastalo v mediju videa. Posneti obrazi, ki jih različni glasovi izrišejo in oblikujejo, so vizualno zrcalo glasov, ki nam polnijo misli, nam šepetajo ali (zadušeno) vpijejo za fasado naših lic; drugič so zopet zrcala glasov, za katere se zdi, da ne sodijo k nobenemu določenemu obrazu. Včasih pa je obraz le preostanek nečesa, za kar bi bilo nabolje, da prepustimo igri zvočnega izraza. Glasovi nam nosijo obraze vzdihov, mrmranja, hlastanja, sesljanja, jecljanja, molčanja, blebetanja, zapovedovanja, rezoniranja… So prostori naše notranjosti, ki nam uhaja navzven. V glasu smo goli.

 

Glas pa lahko formira tudi krik v času, ko je to edino kar nam še ostane, ko se vzpostavi krik kot jeza in upor ter izraz vsega nasilno potisnjenega v molčanje ...

 

V glasu smo goli. Glas mi izriše nov obraz, izkleše novo telo.

(iz predstave »Okus tišine vedno odmeva«)

 

Foto: Tomaž Šantl

Produkcija: Muzej tranzitornih umetnosti, MOTA

 

 

______________________________

Irena Tomažin se je z gledališčem srečala na Bežigrajski gimnaziji v skupini IHT, pod mentorstvom Tomaža Štrucla. Plesno se je izpopolnjevala pri Studiu Intakt in v Plesnem teatru Ljubljana ter v izobraževalnih programih Plesni laboratorij in Agon, bila je štipendistka DanceWEB programa za sodobni ples na Dunaju, leta 2007 pa je bila izbrana v program izobraževanja Atelier Grotowski Inštituta. Prvenec Hitchockove metamorfoze je ustvarila s skladateljem Mitjem Reichenbergom leta 2001. Z drugim solom Kaprica se je začelo tudi njeno raziskovanje razsežnosti glasu. Za projekt Kot kaplja dežja v usta molka je na festivalu Gibanica leta 2009 prejela nagrad., za predstavi Kaprica in (S)pozaba kaprice pa nagrado Liberalne Akadamije Zlata Ptica. Sledil je duet z Josephine Evrard Splet okoliščin. Sodelovala je z Mathieuom Copelandom pri projektu “Une exposition à être lue” v Ženevi (HEAD) in pri projektu “Chorégraphier l’exposition” (Ferme du Buisson, Paris), kjer je prispevala svojo kompozicijo, “Prazna mesta glasu” (Voice’s Empty Spaces). Od leta 2006 dalje ustvarja v solo projektu za glas in diktafone imenovan iT, s katerim gostuje doma in v tujini. Na zgoščenki Crying games, izdani leta 2011 je sodelovala z Aldom Ivančičem, s katerim je ustvarjala pri Bast Kolektivu in zgoščenki Retinal Circus ter trenutno sodeluje z Borghesio. V okviru mednarodnega projekta Co-voicings (2013-14) je pri Kamizdat založbi izšla zgoščenka Taste of Silence, ki je izhajal iz njenega sola iz leta 2013 »okus tišine vedno odmeva«, za katero je na letošnji Gibanici je dobila nagrado publike kot tudi nagrado žirije za najboljšo predstavo. Redno vodi delavnice za glas v Ljubljani in v tujini.