MG+MSUM

BOGOSLAV KALAŠ | Stroj za slikanje | PREGLEDNA RAZSTAVA
17. december 2015 — 20. marec 2016
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#
#

Bogoslav Kalaš med delom v svojem ateljeju v Radomljah, oktober 2015, foto: Živa Kalaš Rožman©.

 

Odprtje razstave: četrtek, 17. december 2015 ob 20.00 uri v Moderni galeriji.

 

Moderna galerija je v preteklosti z Bogoslavom Kalašem že velikokrat uspešno sodelovala, ne zgolj na skupinskih razstavah ali, recimo, na Trienalu sodobne umetnosti U3 leta 2010, ki je bil kot nalašč posvečen vprašanju realizma, ki je zadnje čase znova bolj v ospredju. Kalaševa dela je sicer prvič obsežneje razstavila na samostojni razstavi v Mali galeriji leta 1983 in nato vnovič leta 1995, tudi takrat v Mali galeriji. Kalaševa dela, ki jih Moderna galerija hrani v svoji slikarski zbirki, so bila tako rekoč redno vključena v izbor stalnih razstav, leta 2006 pa je Moderna galerija gostila tudi podelitev Jakopičevih nagrad, na kateri je Bogoslav Kalaš prejel nagrado za življenjsko delo.

 

Morda ne bi bilo pretirano trditi, da je Kalaš vsem umetniškim in pedagoškim uspehom navkljub v slovenskem prostoru še vedno, oziroma do neke mere, polarizirajoča figura: njegovo delo bodisi vzbuja fascinacijo, ki je bolj kot ne povezana z izumom stroja za slikanje, svojevrstne tehnike, ki jo je Kalaš poimenoval aerografija in ki vsekakor nosi pečat duha časa, v katerem je nastala, bodisi povzroča zadržke, saj je slikarjeva roka, pa četudi stroj še vedno dopušča in celo zahteva določene intervencije, v očeh nekaterih žal postavljena na stran, s tem pa naj bi se bojda izgubila pristnost umetniškega ustvarjanja. Vse to pri slikarju, ki je tako močno zavezan veliki tradiciji zahodne zgodovine slikarstva oziroma ustvarjanja ali grajenja podobe, in sicer od renesanse naprej – pri slikarju, ki je obenem na prvi pogled nekam nenavadno, morda celo »regresivno« vezan na (realistično) podobo, kar lahko kot njegov individualni užitek še dodatno vzbuja ali čudenje ali odpor. Ali nismo to že tolikokrat presegli – z modernizmom? V kapitalizmu, tej poplavi podob, v kateri predmet, ki nam ga s podobami prodajajo, kakor da ni več pomemben oziroma ga nadomesti poblagovljenje izkustva, afektov itn.? In nadalje: če v zakup vzamemo nekatere teoretske misli, ki nam govorijo o vprašanju protez, pripomočkov ali nadomestkov, je problem, ki nam ga stroj za slikanje postavlja (kolikor smo ga seveda sposobni prepoznati), ne zgolj na mestu, temveč je v razsežnosti, ki meri na naravno nenaravnost človeške narave, pravzaprav srhljiv in mogoče ga je hitro in upravičeno posplošiti. Kaj če je v sami predpostavljeni »avtentičnosti« roke, ki si izdela in nato dvigne čopič, da bi se na ta ali oni način izrazila, na delu že nekaj »neavtentičnega«? Raznaravljenost (stroja-kot-čopiča) je tako bolj naravna, kot si morda drznemo misliti.

dr. Marko Jenko, kustos razstave

 

    

IZJAVA BOGOSLAVA KALAŠA

»Najsi se moderni umetnik tega zaveda ali pa je le skrito v njegovi podzavesti, v njem odzvanja mogočen glas: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji, ali v vodah pod zemljo!« Posledično je umetniško delo opravičljivo samo, če ima kak moralni, socialni ali humanitarni pomen. Zato umetniški izdelek praviloma ni končni cilj umetnikovega ustvarjanja. Narejen je zato, da vzbudi pri opazovalcu občutljivost za dileme sodobne družbe, da opozori na vse tisto, kar je umetniku pomembno in do česar bi po njegovi presoji moderni osveščeni človek ne smel ostati ravnodušen. Moderni umetnik se zavzema za politično pravičnost in politično korektnost. Lepota nima enake veljave kot v tradicionalni umetnosti. Večinoma sploh ni zaželena, saj se jo mnogokrat enači s skušnjavo, prevaro in z zapeljevanjem. Moderni umetnik si ne prizadeva ustvariti umetnine, ampak se posveča raznoterim projektom in akcijam.

 

Umetnik tradicionalist izhaja iz prepričanja, da je podoba dobra in vredna upodabljanja, saj je odraz resničnega. To, kar je lepo in skladno, je vzvišeno in je zato pravi umetnikov cilj. Korenine takega doživljanja umetnosti segajo nazaj v helenistično klasiko in v humanizem. Na pročelju Apolonovega svetišča v Delfih je stal napis GNOTHI SEAUTON ali SPOZNAJ SAMEGA SEBE. Če bi ga poskušali dopolniti, bi morda lahko dodali: saj je v tebi skrit ves svet. Zato vse to, v kar umetnik verjame, skupaj z njegovimi življenjskimi izkušnjami oblikuje njegovo umetniško prepričanje, umetnikov krédo, ki je enotni vzrok za vse, kar naredi. Vse svoje znanje usmeri v nastanek umetniškega dela, ki je njegov končni cilj. Temeljno vprašanje, ki ga vseskozi zaposluje in na katerega išče odgovor v svoji umetnosti in z njo, je globlji smisel človeškega bivanja.«

Bogoslav Kalaš, avtor razstave

 

 

BIOGRAFIJA

Bogoslav Kalaš se je rodil 30. oktobra 1942 v Ljubljani, kjer je leta 1962 maturiral na Gradbeni tehniški šoli. Nato se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je pri profesorjih Mariju Preglju, Francetu Miheliču in Gabrijelu Stupici študiral slikarstvo (1962–1966), pri profesorju Maksimu Sedeju pa nato opravil še slikarsko specialko (1968).

 

Po končanem študiju je deloval kot likovni pedagog. Njegova prva redna zaposlitev je bila na Osnovni šoli Šentvid pri Stični (1968–1970). Leta 1970 so mu priznali status samostojnega umetnika, kot honorarni predavatelj pa je vzporedno poučeval opisno geometrijo na srednji Gradbeni tehniški šoli v Ljubljani. Leta 1974 se je zaposlil na Osnovni šoli Adolfa Jakhla v Zalogu in tam služboval vse do zaposlitve na takratni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, in sicer v študijskem letu 1982/83 (od leta 1979 je bil na Akademiji docent za risanje in slikanje). Na Akademiji je bil zaposlen vse do upokojitve leta 2009. V letih med 1983 in 1987 ter 1998 in 2005 je poleg poučevanja likovne anatomije in prostorske zasnove opravljal tudi funkcijo dekana.

 

V ustvarjalnem delu biografije Bogoslava Kalaša je treba poudariti, da je razvil svoj lastni likovni postopek ali tehniko na področju slikarstva, t. i. aerografijo, ki jo v reševanju vprašanj procesa slikanja kontinuirano razvija vse od leta 1971. Postopek temelji na načelu prenosa avtorske fotografije oziroma motiva z mehaničnim prenosnikom (strojem za slikanje) in barvami na nov nosilec (platno, papir itn.). Posebne omembe je vredno tudi njegovo sodelovanje s skupino IRWIN od konca osemdesetih let 20. stoletja, in sicer vsaj pri naslednjih projektih ali delih: Slovenske Atene 1983–1987 (1987), L’État (portret skupine IRWIN, 1988 in 1990) in Was ist Kunst Slovenia (2000). 

 

Bogoslav Kalaš ima dolg slikarski staž, saj razstavlja že od leta 1966, a ne pogosto. Svojo prvo samostojno razstavo je imel v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev leta 1972 v Ljubljani, doslej najobširnejšo oziroma pregledno razstavo pa leta 1996 v Mestni galeriji Ljubljana. Zaradi njegove tehnike in izrazito tradicionalne motivike (akt, tihožitje, krajina, potret, žanr v ožjem pomenu besede) ter posledične neaktualnosti njegovih del v določenem obdobju velja tudi za skupinske razstave, da niso številne oziroma da ga kustosi razstav vanje pogosteje vključujejo šele v novem tisočletju (npr. pregledne in tematske razstave slovenske umetnosti).

 

Leta 2006 je za delo prejel nagrado Riharda Jakopiča. Živi in dela v Radomljah (občina Domžale).

 

Razstavo je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

 
Priporočamo