Petek, 20. maj 2022, ob 18. 30 uri
Happening
Vpitje za vek, Družina bistrih potokov / Porodica bistrih potoka

Happening Vpitje za vek je upor proti času, v katerem homo devastaticus zamenjuje homo sapiensa. Priča smo strašnemu uničevanju narave in civilizacije. Smo v eshatološkem trenutku, v katerem se izgublja razum in uničuje pomen. Na sceni je boj svetlobe in teme, človečnosti in militarističnih sil. Enaindvajseto stoletje je postalo vek bolnega duha in duha bolezni. Vojna ni precedens, ampak platforma, na kateri so vsi srečni. Z našega vidika življenja v gozdu prepoznavamo tehnološko, znanstveno in plutokratsko hegemonijo. Z vpitjem in zavijanjem se želimo postaviti po robu naraščajoči agresiji, ločevanju revnih od bogatih, uničevanju narave in življenja ... Svet ne bo boljši, realnost pa je lahko. Kot pravi Baudrillard – moramo kritizirati simulaker, da se vrnemo v resnico. Edino, v kar verjamem, sta posameznik in planet. Ne bodite prevzeti nad takim svetom – »paradigma z žrtvovanjem« že obstaja. Civilizacija je postala avtobus, ki divja skozi brezno, ljudje pa se kregajo za sedeže. »Pisani fašizem« je imperializirano podzavestno v človeku. Umetnik je postal stranka kapitala. Nekdaj so oblikovalci podpirali slikarje in novinarji pisatelje – zdaj je obratno. Prosti trg je postal največji inkvizitor lepote, ker narekuje povprečno estetiko. Na sceni je »invertofrenija«. Imperij ne napada več, ampak vse posesa vase – kot »črna luknja«.
 

Prav iz takih razlogov smo se že zdavnaj odločili, da bomo ustvarjali umetnine, ki izhajajo iz »estetike divjine«. Happening z naslovom Vpitje za vek je prebujanje naše komune – in mene osebno –, da povrnemo dostojanstvo umetnosti in življenju z nami kot bitji in z iritacijo kozmosa. Svojo energijo bomo prinesli iz gozda s preprostimi, elementarnimi gibi, pesmimi, besedili (z glasbo tolkal in partituro klepetulje). Osebno ne verjame v družbeno percepcijo, ker ne verjame v zaznavanje mravelj. Happening je izraz iskrenosti, poguma, preprostosti – nekakšna »sveta trojica pristnosti«. Kot je rekel Witold Gombrowicz – ko se pogum spremeni v strah, za to bolezen ni zdravila. Naša predanost umetnosti nas vodi k prvinskim vrednotam – vse je v človeku, vse je človek! Prva dostojnost prisili manipulacijo, da se umakne in izgine. Starost otroka (otrokoarhija) in nedolžnost sta naš predlog za izhod iz labirinta, v katerem je obtičalo človeštvo.

Božidar Mandić