Odprtje: četrtek, 19. maja 2022, ob 20. uri
Trajanje razstave: do 11. septembra 2022.

Agnieszka Brzeżańska | Družina v Šempasu | Vadim Fiškin | Micutoši Hanaga & Jusacu Kito Sodan (Skupina menihov, ki prinaša prekletstvo smrti) | Kim Beom | Neža Knez | Natalia LL | Polonca Lovšin | Karel Miler | Peter Nadin & Natsuko Uchino & Aimée Toledano | OHO (Marko Pogačnik, Milenko Matanovič, David Nez, Andraž Šalamun, Naško Križnar, Iztok Geister, Matjaž Hanžek) | Marko Peljhan | Špela Petrič | Plateauresidue | Marika & Marko Pogačnik | Porodica bistrih potoka / Družina bistrih potokov | Marjetica Potrč | Franc Purg | Maja Smrekar | Robertina Šebjanič & Sofia Crespo & Feileacan McCormick | Miloš Šejn | Petr Štembera | Aleksandra Vajd & Anetta Mona Chişa | ZAKOLE | Brane Zorman |
 

Kustosi razstave: Ana Mizerit, Bojana Piškur, Zdenka Badovinac, Igor Španjol.
Dodatek. Zapiske iz polsenčnega veka uredil Sebastian Cichocki.

Razstava Zasilni izhod se posveča vprašanjem sodobnih ekoloških praks, ki se pri iskanju odgovorov na urgentna okoljska vprašanja današnjega časa navezujejo na temo zasilnega izhoda. To počnejo v na videz brezizhodnih situacijah, pa naj gre za družbene ali ekološke kataklizme, v katerih tako ljudje kot druga narava, s katero sestavljajo strukturo ekosistema, iščejo načine preživetja v sistemu, ki je trenutno porušen. Vprašanje, ki se ob tem postavi in na katerega skušajo odgovoriti umetniki, je, ali je možen zasilni izhod iz položaja, v katerem smo se znašli po vstopu v tretje tisočletje. Pri tem se dela na razstavi sklicujejo tako na povojne neoavantgardne umetnostne prakse kot na sodobne ekološke pobude.

Začetek razstave se osredotoča na dediščino celostne okoljske dejavnosti gibanja OHO in iz nje izhajajočih umetnostnih kolektivov in praks.

Gibanje OHO je v drugi polovici šestdesetih let razvilo več načinov preseganja že takrat precej katastrofalnega ekološkega položaja na Zemlji ter se s tem vključilo v sočasni mednarodni tok sorodnih vizionarskih gibanj.
 

Danes Marko Pogačnik išče možen izhod iz položaja sodobne civilizacije v razvijanju nove ravni sodelovanja z elementarno zavestjo Zemlje in vseh njenih vidnih in nevidnih bitij.
 

V sedemdesetih letih je Družina v Šempasu delovala z ustvarjanjem modela človeške civilizacije, utemeljene na sodelovanju z Zemljo in njenimi duhovnimi razsežnostmi. Kot odprt in pretočen prostor je Družina povezovala poljedelstvo, obrti in umetniško delo. Tej usmeritvi je sledila tudi ustanovitev Družine bistrih potokov v srbski vasi Brezovica, ekološko-umetniške komune, zasnovane na spoštovanju in razvijanju ekologije, humanizma in kulture. Družina že 45 let vztraja v poetičnem odporu proti civilizacijskim nesmislom in krizi idej, odporu, ki ga najdemo tudi v performativnih delih Natalie LL, Karla Milerja, Miloša Šejna in Petra Štembere.

Del postavitve tvori tudi izbrano poglavje razstave Polsenčni vek. Umetnost v času planetarnih sprememb Muzeja moderne umetnosti v Varšavi – Dodatek, ki temelji na opazovanjih in vizualizacijah sprememb, ki se dogajajo na Zemlji, in odpira prostor za razpravo o »obvladovanju nepopravljivega« in novih oblikah solidarnosti, empatije in združevanja ob podnebni krizi. Na njej se predstavljajo umetniki:

Agnieszka Brzeżańska, ki se osredotoča na binarna nasprotja tega, kar pojmujemo kot kulturo in naravo, ter v svojih delih izraža globok čut za okoljsko in kulturno ozaveščenost.

Skupino budističnih menihov, ki so si nadeli ime Jusacu Kito Sodan, tj. Skupina menihov, ki prinaša prekletstvo smrti, je pri njihovem alternativnem načinu iskanja pravice proti onesnaževanju okolja s strani velikih korporacij dokumentiral fotograf Micutoši Hanaga.

V mnogih delih multidisciplinarnega umetnika Kima Beoma je prisoten animizem – prepričanje, da imajo vsi predmeti, kraji in bitja posebno duhovno bistvo.
 

Vizualni umetnik Peter Nadin v sodelovanju s poljedelsko in keramičarsko umetnico Natsuko Uchino in filmsko režiserko Aimée Toledano predstavlja poetično in poglobljeno opazovanje, s katerim poskuša združiti umetnost in kmetijstvo.

ZAKOLE je umetniško-raziskovalni podnebnovarstveni kolektiv iz Varšave, katerega umetniško prakso oblikujeta hidro-feministična teorija in želja po ustvarjanju in izmenjavi različnih oblik znanja.

Sodobnejša produkcija na Slovenskem obravnava okoljska vprašanja in možne strategije preživetja znotraj človekovega globalnega uničenja ekosistemov, antropogenih podnebnih sprememb in ohranjanja družbene nepravičnosti. Izbrani umetniški projekti nasprotujejo zgolj instrumentalnim odnosom med človekom in naravo v smislu čudenja, dominacije in življenjske odvisnosti ter zagovarjajo vzajemnost, ki mora potekati skupaj z nečloveškim svetom tudi na ravni političnega spopada proti mrtvi bodočnosti in izgubi človeštva.

Skulpturo Vadima Fiškina, ki gledalca sooča z direktnim vprašanjem, Kaj lahko naredim za svet?, preveva njegov značilni smisel za humor kljub realnim dejstvom in omejitvami, ki si jih ustvarjamo sami.

Umetnica Neža Knez v multimedijski prostorski postavitvi preko osebne pripovedi govori o izkušnji kraja in povezanosti z njim. Z različnih vidikov obravnava identiteto pokrajine in preizkus prenosa izkušnje v galerijski prostor.

Polonca Lovšin v svojih raziskavah gozda in njegovega ekološkega pomena v luči podnebnih sprememb izpostavi gozd kot enega ključnih ekosistemov za prihodnost vseh nas.

Projekt Franca Purga se osredotoča na protislovja; med drugim se umetnik sprašuje, kako je mogoče, da najinteligentnejša bitja na Zemlji – mi – gradijo sistem, vero v napredek in boljše življenje ter se hkrati zavedajo, da prav to vodi do njegovega konca.

Mobilni projekt Makrolab Marka Peljhana je bil zasnovan kot avtonomno okolje, ki raziskuje ekstremne klimatske razmere, zapletene telekomunikacijske sisteme in selitvene vzorce ter se napaja iz obnovljivih virov energije.

V umetniško-raziskovalnem projektu spoznavanja rastlinskega življenja Špela Petrič raziskuje zbir odnosov s prekomerno kodiranimi orodji, ki, obdana z imerzivnim pripovedništvom, zaposlujejo um in nas odpirajo za srečanja z rastlinami zunaj logosa.

Videoinstalacijski projekt dvojca Plateauresidue poudarja našo skupno odgovornost, da s sodobnimi metodami raziskujemo prepletenost gozdnih ekosistemov in oblikujemo sonaravne metode upravljanja.

Stenske risbe umetnice in arhitektke Marjetice Potrč izhajajo iz predloga Jožeta Plečnika, ki ga je poimenoval Skupna streha, in se navezujejo na participativno načrtovanje, oskrbo z električno energijo, komunikacijo in komunalno infrastrukturo.

Projekt Maje Smrekar prikazuje parafrazo izginjajočih kultur kot tudi lokalnih ekonomij, ki jih razjeda moderni kapitalizem. Predstavlja umetniško delo kot napovednik za bodočnost, kot slutnjo prihodnosti v povezavi s klimatsko krizo.

Avdiovizualna instalacija Robertine Šebjanič & Sofie Crespo & Feileacan McCormicka na ravni empatičnih medvrstnih odnosov z več-kot-človeškimi bitji raziskuje spremembe v morskem okolju, ki jih povzroča človekova prisotnost.

Fotografski projekt v nastajanju umetnic Aleksandre Vajd in Anette Mone Chişa izhaja iz delov človeškega telesa ter najrazličnejših form narave, simetrično spojenih in povezanih, da skupaj oblikujejo eno strukturo in novo celoto, v kateri eno zrcali drugo.

Brane Zorman v zvočni instalaciji ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja.

Ob razstavi bo izšel katalog s prispevki Bojane Kunst, Tomaža Mastnaka, Bojane Piškur, Maje in Rubena Fowkesa.