Micutoši Hanaga & Jusacu Kito Sodan (Skupina menihov, ki prinaša prekletstvo smrti), 1970
Z dovoljenjem: Mitsutoshi Hanaga Project Committee (Taro Hanaga, Gallery Kochuten in Aoyama Meguro)
Dodatek. Zapiski iz polsenčnega veka (Agnieszka Brzeżańska, Micutoši Hanaga & Jusacu Kito Sodan (Skupina menihov, ki prinaša prekletstvo smrti), Beom Kim, Peter Nadin & Natsuko Uchino & Aimée Toledano, ZAKOLE) | Družina iz Šempasa | Natalia LL | Karel Miler | OHO (Marko Pogačnik, Milenko Matanovič, David Nez, Andraž Šalamun, Naško Križnar, Iztok Geister, Matjaž Hanžek) | Marika & Marko Pogačnik | Porodica bistrih potoka / Družina bistrih potokov | Miloš Šejn | Petr Štembera
Kustosi razstave: Ana Mizerit, Bojana Piškur, Zdenka Badovinac, Igor Španjol.
Dodatek. Zapiske iz polsenčnega veka uredil Sebastian Cichocki.
Širše zasnovan projekt Zasilni izhod je pripravljen v okviru postavitve izbora del iz zbirk v prvem nadstropju. Posveča se urgentnim okoljskim vprašanjem današnjega časa in poteka v dveh fazah. Prvi del razstave, ki bo na ogled od 3. decembra 2021 naprej, se pri iskanju odgovorov sklicuje na povojne neoavantgardne umetnostne prakse. Drugi del razstave, ki se bo odprl 19. maja 2022, pa se bo posvečal sodobnim ekološkim pobudam. Te delujejo v navidez brezizhodnih situacijah družbene in ekološke kataklizme ter iščejo načine preživetja v sistemu znotraj porušene strukture ekosistema.
Začetek razstave se osredotoča na dediščino celostne okoljske dejavnosti gibanja OHO in iz nje izhajajočih umetnostnih kolektivov in praks.
Gibanje OHO je v drugi polovici šestdesetih let razvilo več načinov preseganja že takrat precej katastrofalnega ekološkega položaja na Zemlji ter se s tem vključilo v sočasni mednarodni tok sorodnih vizionarskih gibanj.
Ohojevski reizem temelji na prepoznavanju bitij in stvari kot samostojnih subjektov ter na predpostavki, da osvoboditev narave od človeškega polaščanja odpira možnost (samo)zdravljenja planeta in preobrazbe človeške skupnosti. Krajinski projekti skupine OHO so nastajali v sodelovanju z bitji narave in ob priznavanju suverenosti pojavom narave in njenim kozmičnim elementom.
V obdobju po OHO-ju sta Iztok Geister in Marko Pogačnik razvila celosten ekološki prijem na osnovi ornitologije (Geister) in v smislu geomantije kot umetnosti prepoznavanja večrazsežnosti pokrajine (Pogačnik). Danes Pogačnik išče možen izhod iz položaja sodobne civilizacije v razvijanju nove ravni sodelovanja z elementarno zavestjo Zemlje in vseh njenih vidnih in nevidnih bitij.
V sedemdesetih letih je Družina v Šempasu delovala z ustvarjanjem modela človeške civilizacije, utemeljene na sodelovanju z Zemljo in njenimi duhovnimi razsežnostmi. Kot odprt in pretočen prostor je Družina povezovala poljedelstvo, obrti in umetniško delo. Tej usmeritvi je sledila tudi ustanovitev Družine bistrih potokov v srbski vasi Brezovica, ekološko-umetniške komune, zasnovane na spoštovanju in razvijanju ekologije, humanizma in kulture. Družina že 45 let vztraja v poetičnem odporu proti civilizacijskim nesmislom in krizi idej, odporu, ki ga najdemo tudi v performativnih delih Natalie LL, Karla Milerja, Miloša Šejna in Petra Štembere.
Del postavitve tvori tudi izbrano poglavje razstave Polsenčni vek. Umetnost v času planetarnih sprememb Muzeja moderne umetnosti v Varšavi - Dodatek -, ki temelji na opazovanjih in vizualizacijah sprememb, ki se dogajajo na Zemlji, in odpira prostor za razpravo o »obvladovanju nepopravljivega« in novih oblikah solidarnosti, empatije in združevanja ob podnebni krizi.
