POLETNA ŠOLA | Konstrukcije utopije – vzhodnoevropske avantgarde in njihova dediščina
24. avgust 2018 — 31. avgust 2018
#

Skupina OHO, Videc vodi slepe, 1970, del projekta Grupno šolanje v Čezsoči, čb fotografija, z dovoljenjem: Moderna galerija, Ljubljana

 

POLETNA ŠOLA

Konstrukcije utopije – vzhodnoevropske avantgarde in njihova dediščina

Moderna galerija plus Muzej sodobne umetnosti Metelkova, MG+MSUM

24.–31. avgust 2018, Ljubljana, Slovenija

 

Moderna galerija v Ljubljani letos prvič organizira mednarodno poletno šolo, ki bo zadnji teden avgusta.

 

Šola z naslovom »Konstrukcije utopije – vzhodnoevropske avantgarde in njihova dediščina« je namenjena podiplomskim študentom in drugim, ki delujejo na polju umetnosti in jih zanima vzhodnoevropska umetnost. Program bo obravnaval muzealizacijo, interpretiranje in predstavljanje vzhodnoevropske avantgardne umetnosti. Poudarek bo še zlasti na temah, umetnikih in skupinah ter družbenopolitičnem kontekstu še zlasti povojnih avantgard in njohovem pomenu za sodobno umetnost in institucionalno delo.

 

Poletna šola bo trajala en teden. V Moderni galeriji in Muzeju sodobne umetnosti Metelkova se bodo zvrstila predavanja, predtavitve in delavnice. Vsa predavanja v Avditoriju Moderne galerije bodo javna. Tako v Moderni galeriji kot tudi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova bodo potekale delavnice, ki jih bodo vodili predavatelji samo za udeležence poletne šole. Delavnice bodo vključevale tudi delo z zbirko vzhodnoevropske umetnosti Arteast 2000+ in nacionalno zbirko Moderne galerije. Za osrednj temo poletne šole je še zlasti pomembna zbirka Arteast 2000+, v kateri se nahajajo dela svetovno znanih umetnikov, kot so Marina Abramović, Ilya Kabakov, Komar & Melamid, kot tudi drugi pomembni umentniki iz vseh vzhodnoevropskih držav. V osemnajstih letih od nastanka zbirke Arteast 2000+ je Moderna galerija priredila več zelo odmevnih razstav del iz te zbirke tako doma kot tudi v nekaterih najbolj uglednih evropskih razstaviščih. Moderna galerija v svetu velja kot vodilna institucija v regiji, zato bo tej namenila tudi svojo naslednjo edicijo Trienala sodobne umetnosti U3, kateremu bo posvečena tudi ena od delavnic poletne šole, ki jo bo vodil kustos naslednjega trienala Vit Havranek.

 

Poletno šolo sta zasnovala Boris Groys, eden najvidnejših teoretikov in kustosov vzhodnoevropske umetnosti, še zlasti ruske, profesor ruskih in slovanskih študij na New York University in višji raziskovalec na Staatliche Hochschule für Gestaltung Karlsruhe, in Zdenka Badovinac, direktorica Moderna galerije in kustosinja mnogih razstav vzhodnoevropske umetnosti in iniciatorka zbirke Arteast 2000+.

 

Predavatelji na poletni šoli so: Zdenka Badovinac, Boris Buden, Keti Čuhrov, Eda Čufer, Branislav Dimitrijević, Mladen Dolar, Vít Havránek, Marko Jenko, Lev Kreft, Bojana Piškur, Igor Španjol, Arsenij Žiljajev.

 

Za študente bosta skrbeli tutorki Asta Vrečko (raziskovalka na FF v Ljubljani in neodvisna kustosinja) in Adela Železnik (kustosinja v MG+MSUM) ter koordinatorka projekta Sanja Kuveljić-Bandić.

 

Poletno šolo bo uvedel javni program, ki se navezuje na trenutno razstavo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova Nebeška bitja. Ne človek ne žival, in sicer predavanje umetnika in filozofa Alexija Kukuljevica ter performans znanega ruskega performerja Olega Kulika.

 

 

 

PROGRAM JAVNIH DOGODKOV

 

Petek, 24. avgust 2018, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM

18:00 | Alexi Kukuljevic, Prihajajo Ptiči / The Birds is Coming, predavanje

 

Alexi Kukuljevic je umetnik in predavatelj umetnostne teorije na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. S svojim delom sodeluje tudi na razstavi Nebeška bitja. Ne človek ne žival.

 

Alexi Kukuljevic preiskuje značilno obliko subjektivitete, ki navdihuje avantgardo: subjektiviteto črnohumornega in docela dezorientiranega subjekta moderne, razvratnega lika, ki ustvarja umetnost iz svoje lastne praznine.

 

 

Petek, 24. avgust 2018, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM

20:00 | Oleg Kulik, Nič večnega mi ni tuje / Nothing eternal is alien to me, performans

 

Oleg Kulik je ruski umetnik, ki se je rodil v Kijevu. Od leta 1996, ko je postal razvpit kot »pes, ki je ugriznil obiskovalca« na razstavi Interpol v Stockholmu, velja v umetnostnem svetu performansa za enega najbolj kontroverznih akterjev. Kulik si je v teh performansih zastavil simbolne parametre za določitev okolja, ki ga bo zasedel v personi psa ter nato oblikoval niz odzivnih akcij. Umetnik opisuje dialog v svoji praksi kot »zavesten izpad iz človeškega horizonta«, ki ga postavi na roke in kolena. Njegov namen je opisati, kar vidi kot krizo sodobne kulture, kot rezultat pretirano rafiniranega jezika kulture, ki ustvarja pregrade med posamezniki.

 

Kulik je performans Bel človek, črn pes izvedel tudi v Ljubljani, leta 1998 v okviru mednarodnega festivala performansa Eksplicitne seksualne prakse kot umetniški izraz, ki je potekal v Galeriji Kapelica. Dokumentacija performansa v Kapelici in performansa v Stockholmu je na ogled tudi na razstavi Nebeška bitja. Ne človek ne žival.

 

O svoji sedanji performativni praksi pravi:

Performans je, ko lahko resničnost resnično pripelješ v umetniško akcijo, ko resničnost začne delovati tako, kot sicer ne bi nikoli.

Kaj je umetniški izdelek? Obstaja zgodovina, vendar ne obstaja nobeno dejstvo, ki bi zagotavljalo, da boš zapustil nekaj za sabo. Ne obstaja nobena ideja večnosti, nič takega ni tam za tebe; ko zaključiš svojo akcijo, se je umetnost končala.

 

 

Sobota, 25. avgust 2018, Moderna galerija, MG+

12:00 | Zdenka Badovinac, Mesta trajnosti: paviljoni, manifesti in kripte

 

Zdenka Badovinac je direktorica Moderna galerije, kustosinja, avtorica besedil, pobudnica zbirke Arteast 2000+ ter z Borisom Groysom soavtorica koncepta poletne šole. Njeno predavanje se bo navezovalo na vprašanja, ki so se zastavila ob razstavi Mesta trajnosti: paviljoni, manifesti in kripte (delu razstave Hello World – Revisions of a Collection v muzeju Hamburger Bahnhof v Berlinu).

 

Vzhodnoevropske povojne avantgarde so razvile razmeroma avtonomne produkcijske načine. To so dosegle s tem, da so lastno materialno produkcijo obravnavale in prezentirale kot umetnost: pogojev dela niso več gledale kot nekaj zunanjega, ampak so postali del dela ali delo samo. Umetnost je tako postala svoj lastni delovni pogoj, mesto svoje trajnosti, svojega preživetja. Lokus povojne avantgardne umetnosti tako ni bil več zgolj fizična lokacija, ampak je zajemal vse, kar je to umetnost delalo umetnost: pogosto kolektivno produkcijo, diskusije, obnašanje, dopisovanje in kolektivno odločanje; galerije, ki so jih vodili umetniki, improvizirana razstavišča v trgovinah z umetniškimi pripomočki in izložbah, v kleteh, zasebnih stanovanjih in ateljejih, ki so bili včasih edini kraji, kjer so umetniki svoja dela sploh lahko predstavili.

 

 

Sobota, 25. avgust 2018, Moderna galerija, MG+

18:00 | Boris Buden, Jezik avantgarde / The Language of the Avant-garde, predavanje

 

Znana teza Borisa Groysa, da je umetniški avantgardi uspelo postati mednarodno prepoznavna, ni pa ji uspelo spremeniti sveta, kar je bil po njegovih besedah njen Razlog za obstoj, bi danes lahko razumeli z jezikoslovnega vidika. Če si za globalno prepoznavnost lahko uspešno prizadeva le angleško govoreča avantgarda, kateri jezik bi morala govoriti avantgarda, ki še sledi cilju spremeniti svet? Ali obstaja nekaj takega kot avantgardni pogovorni jezik? In katero publiko naj nagovarja?

 

Boris Buden je pisec in kulturni kritik, ki živi v Berlinu.

 

 

Sobota, 25. avgust 2018, Moderna galerija, MG+

19:00 | Mladen Dolar, Postmoderna ironija in NSK / Postmodern Irony and NSK, predavanje

 

Koncept ironije sega nazaj do sokratske ironije v antiki; svoj trenutek slave je doživel z romantično ironijo (ki jo je ostro kritiziral Hegel in konceptualno razložil Kierkegaard), potem pa je postal eden vodilnih sloganov postmodernosti. Zdel se je najboljša protiutež smrtni resnosti modernizma. A NSK je predstavil gesto, ki je bila odločno v nasprotju z naravo ironije, ki je bila povsem brez kančka ironije, in iz tega naredil svojo najbolj prepoznavno potezo.

 

Predavanje raziskuje napetost med tem dvojim in razmišlja o položaju ironije in njenih možnih kritičnih posledicah.

 

Mladen Dolar je profesor in višji raziskovalec na Oddelku za filozofijo Univerze v Ljubljani. V raziskavah se ukvarja s psihoanalizo, moderno francosko filozofijo, nemškim idealizmom in umetnostno teorijo.

 

 

Nedelja, 26. avgust 2018, Moderna galerija, MG+

11:00 | Lev Kreft, Politike avantgard(e) v Srednji Evropi / Politics of the Avant-garde(s) in Central Europe, predavanje

 

Avantgarde niso bile središče umetnostnega sveta in Srednja Evropa ni bila nikoli središče Evrope. A kljub temu so bile avantgarde iz Srednje Evrope več kot zgolj marginalne, danes pa še vedno niso del teorij o avantgardah. Namesto tega so le dodajane ali vključene v pojme, ki se oblikujejo na osnovi drugih, bolj centralnih primerov. Ta odsotnost je ogromna; naj tu omenim le nekaj protagonistov iz časa med svetovnima vojnama: Karel Teige, Jaroslav Seifert, Tadeusz Kantor, Srečko Kosovel, August Černigoj, Lajos Kássak, Ljubomir Micić in Marko Ristić. Kako se te avantgarde skladajo z dominantnim kartiranjem, ki o njih razmišlja kot o Grenzräume, prehodni in mejni začasnosti? To kliče po preučitvi politik avantgarde v Srednji Evropi.

 

Lev Kreft je kulturni delavec, politik in univerzitetni profesor.

 

 

Nedelja, 26. avgust 2018, Moderna galerija, MG+

18:00 | Branislav Dimitrijević, Razmišljanje z montažo: Branko Vučićević in plaho vračanje avantgarde / Thinking by Cutting: Branko Vučićević and a Coy Recurrence of the Avant-garde, predavanje

 

Branko Vučićević (1934–2016) je znan po vrsti filmskih scenarijev za slovite jugoslovanske filme, vključno s filmi Nedolžnost brez zaščite, Zgodnja dela in Splav Meduze. A dejavnosti tega edinega pripadnika gibanja Fluxus v Beogradu so imele veliko oblik in posledic. Čeprav ga narativi o neoavantgardni umetnosti v Jugoslaviji večinoma prezrejo ali pa omenjajo le ozko znotraj zgodovine kinematografije, Vučićević ostaja razsrediščeni fokus vsakega preučevanja avantgardnih načinov »umetniškega razmišljanja« v srbskem in jugoslovanskem kontekstu – vendar preučevanja, ki presega na posamičen medij omejeno umetnostno zgodovinopisje, ki je nezdružljivo s takimi načini umetniškega in družbenega razmišljanja.

 

Branislav Dimitrijević je profesor zgodovine in teorije umetnosti na Šoli za umetnost in oblikovanje v Beogradu. Deluje kot pisec in kustos, v raziskavah pa se največ ukvarja z vizualno umetnostjo, popularno kulturo in kinematografijo socialistične Jugoslavije.

 

 

Nedelja, 26. avgust 2018, Moderna galerija, MG+

19:00 | Eda Čufer, Igra v igri: institucionalna kritika v poznosocialistični Jugoslaviji / Play Within a Play: Institutional Critique in Late Socialist Yugoslavia, predavanje

 

Umetniški kolektiv NSK, ustanovljen leta 1984 v nekdanji Jugoslaviji, je danes znan predvsem po delovanju še vedno aktivne glasbeno-umetniške skupine Laibach in skupine vizualnih umetnikov Irwin. Manj je znanega o tretji soustanoviteljici NSK-ja – kratkotrajni, vendar v svojem času najbolj kohezivni skupini Gledališče sester Scipion Nasice (GSSN). Njen enigmatični današnji status je v glavnem posledica tega, da je vnaprej določila in potem tudi izpeljala svojo lastno »samoukinitev«. Predavanje bo orisalo, kako je delovanje GSSN-ja v kritičnih letih (1983–87) zadnjega desetletja socialistične Jugoslavije razkrilo razne kontradiktorne odnose med avtoriteto nekdanje jugoslovanske socialistične federacije in institucionalnimi aparati njenih avtonomnih republik (kot so bila narodna gledališča).

 

Eda Čufer je dramaturginja, kustosinja in teoretičarka. Leta 1984 je bila soustanoviteljica umetnostnega kolektiva NSK v Ljubljani. Sodelovala je s številnimi umetnostnimi skupinami sodobnega gledališča, plesa in vizualne umetnosti, med njimi z Gledališčem sester Scipion Nasice, plesno skupino En-Knap, s skupino IRWIN in Projektom Atol Marka Peljhana. Med letoma 1991 in 1999 je kot dramaturginja sodelovala s skupino IRWIN pri projektih, ki so obravnavali novo percepcijo in razumevanje odnosov med Zahodom in Vzhodom v obdobju postsocializma, v novejšem pisanju se v glavnem ukvarja z ideološkimi razsežnostmi sodobne umetnosti in odnosom političnih sistemov do umetnostnih sistemov.

 

 

Ponedeljek, 27. avgust 2018, Moderna galerija, MG+

18:00 | Keti Čuhrov, Prelomi in kontinuitete med avantgardo in sodobnostjo / The Ruptures and Continuities between Avant-garde and Contemporaneity, predavanje

 

Avantgarde – tako prve kot druge – so zvedle umetnost na njeno nično stanje, na njeno sublacijo. Ta samouničevalni zagon je ponovno uvedel umetnostno prakso kot konceptualno umsko delo, obenem pa tudi kot radikalen in revolucionaren način socializacije. Sodobna umetnost kot institut globalne sodobnosti si je prilastila narative in besedišča revolucionarne emancipacije obeh avantgard. A integrirati ju je morala v razne oblike neoliberalne globalizacije, medtem ko je govorila jezik revolucionarne emancipacije. Zdi se, da je ta paradigma propadla z izvolitvijo Donalda Trumpa in vzponom številnih konservativnih vlad po vsem svetu. To jemlje moč tako dediščini emancipacije po letu 1968 kot narativom avantgard(e), in porajajo se naslednja vprašanja: kaj je bilo v avantgardi ireverzibilno neunovčljivega? Je bila avantgarda oblika radikalnega razsvetljenstva ali protirazsvetljenstva? Ali lahko obravnavamo kvaziavantgardni družbeni angažma globalne umetnosti kot naprednega, in če ne, zakaj ne?

 

Keti Čuhrov je teoretičarka in filozofinja iz Moskve.

 

 

Torek, 28. avgust 2018, Moderna galerija, MG+

18:00 | Arsenij Žiljajev, Postavantgardna umetnost. Proti muzeifikaciji vesolja / (Post)-Avant-Gardist Art. Towards Museification of the Universe, predavanje

 

Predavanje se posveča preobrazbi muzeja od konca 19. stoletja do prvega desetletja po ruski revoluciji leta 1917. Osnova je razumevanje glavnih umetniških institucij v filozofiji ruskega kozmizma. Ta doktrina šteje muzeje za platformo združevanja znanosti, umetnosti, šole in cerkve v »skupni nalogi«. Sovjetska revolucija je v razpravo pritegnila še glasove drugih umetnikov. Nekateri med njimi, na primer Kazimir Malevič, so trdili, da so uničili institucijo in požgali umetnostno zgodovino. Mnogi avantgardisti, kot na primer konstruktivisti in produktivisti, pa so zapustili muzeje in jih s tem osvobodili. Nekdanje umetnostne institucije so potem same začele delovati kot umetniki. Osvobojeni dileme urgentnega izhoda iz umetnosti so sovjetski muzejski delavci odprli novo polje izražanja onkraj omejitev preteklih stoletij in desetletij. Kratko obdobje eksperimentiranja z dialektično-materialističnimi razstavami je trajalo do srede tridesetih let, ko je val represivnih ukrepov pometel tudi z avantgardnimi institucijami. A mnogi predhodno neznani rezultati tega obdobja eksperimentiranja so bili ponovno obujeni v sodobnih konceptualnih umetniških in kuratorskih praksah.

 

Umetnik Arsenij Žiljajev živi v Moskvi in Benetkah. V projektih raziskuje dediščino sovjetske muzeologije in muzejev, ki temelji na filozofiji ruskega kozmizma; njegov medij so razstave.

 

 

Četrtek, 30. avgust 2018, Moderna galerija, MG+

19:00 | Vít Havránek: Subjektivne organizacije / Subjective Organisations, predavanje

 

Predavanje bo pobliže predstavilo več umetnikov, ki so živeli v Vzhodni Evropi med šestdesetimi in devetdesetimi leti in pri delu uporabljali postopke, ki jih poznamo iz sveta birokracije – svet javnih organizacij in institucij. Govor bo o avtorjih, ki so zamenjali, nadomestili ali skrili svojo identiteto in namesto nje uporabljali identiteto institucije; tako so nastopali v imenu institucije in svoja dejanja podredili njenim pravilom, zato v tem smislu lahko govorimo o »institucionalni produkciji«; že obstoječih institucij, novoustanovljenih institucij ali fiktivnih institucij.

 

Vít Havránek je kustos in umetnostni organizator iz Prage. Od leta 2002 dela kot direktor organizacije za sodobno umetnost tranzit.cz (www.tranzit.org). Havránek je tudi kustos 9. trienala sodobne umetnosti U3.

 

 

Udeležba na javnih dogodkih je brezplačna.

 

________________________________________________

VEČ O PREDAVATELJIH

Zdenka Badovinac je kustosinja in teoretičarka ter od leta 1993 direktorica Moderne galerije in (od leta 2011) Muzeja sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. Kot kustosinja je pripravila veliko razstav slovenskih in tujih umetnikov, zasnovala pa je tudi prvo zbirko vzhodnoevropske umetnosti, zbirko Moderne galerije Arteast 2000+. V delu sistematično obravnava procese redefiniranja zgodovine in vprašanja različnih avantgardnih tradicij v sodobni umetnosti. Njen prvi tovrstni projekt je bila razstava Body and the East – od šestdesetih let do danes leta 1998 v Moderni galeriji. Bila je slovenska komisarka na beneškem bienalu (1993–1997, 2005, 2017) in avstrijska komisarka na Bienalu v São Paulu (2002). Med letoma 2011 in 2013 je bile predsednica CIMAM-a. Med njenimi nedavnimi projekti so Vmesna postaja 1:1 v koprodukciji z Zavodom Maska v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (2013); Slovnica svobode / 5 lekcij: dela iz zbirke Arteast 2000+ s Snežano Krastevo in Bojano Piškur v Muzeju Garage v Moskvi (2015); NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v Moderni galeriji (2015); Nizkoproračunske utopije z Bojano Piškur v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (2016); NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije v Muzeju Garage v Moskvi (2016) in v Museo Nacional Centro de Arte Reina Sofia v Madridu (2017/18).

 

Boris Buden je pisec in kulturni kritik, ki živi v Berlinu. Doktoriral je iz kulturne teorije na Univerzi Humboldt v Berlinu. V devetdesetih letih je bil urednik revije Arkzin v Zagrebu. V esejih in člankih piše o filozofiji, politiki ter kulturni in umetniški kritiki. Sodeloval je na številnih konferencah in umetniških projektih v Zahodni in Vzhodni Evropi, Aziji in ZDA, vključno z Dokumento XI. Izdal je Barikade Zagreb (1996/1997), Kaptolski Kolodvor, Beograd (2001), Der Schacht von Babel, Berlin (2004), Zone des Übergangs, Frankfurt/Main (2009), Findet Europa, Dunaj (2015), etc.

 

Keti Čuhrov je moskovska umetnostna teoretičarka in filozofinja. Doktorirala je iz primerjalne književnosti in ima habilitacijo iz filozofije. Dela kot docentka na Oddelku za kulturologijo na Višji šoli za ekonomijo v Moskvi, med letoma 2012 in 2017 pa je vodila Oddelek za teorijo pri Narodnem centru za sodobno umetnost. Trenutno ima raziskovalno štipendijo Marie Curie na Wolverhampton University v Veliki Britaniji. Keti Čuhrov je veliko pisala o teoriji umetnosti, kulturi, politiki in filozofiji, med drugim je avtorica knjig To Be - To Perform. »Theatre« in Philosophical Criticism of Art (2011) in Pound & Ł (1999) ter dveh zbirk dramatične poezije: Just Humans (2010) in War of Quantities (2004).

 

Eda Čufer je dramaturginja, kustosinja in avtorica teoretskih besedil. Leta 1984 je soustanovila umetniški kolektiv NSK v Ljubljani. Sodelovala je s številnimi sodobnimi gledališkimi, plesnimi in vizualnimi umetniškimi skupinami, vključno z Gledališčem sester Scipion Nasice, plesno skupino En-Knap, skupino IRWIN in Projektom Atol Marka Peljhana. V zadnjem času se v pisanju posveča predvsem ideološkim razsežnostim sodobne umetnosti in odnosu političnih sistemov do umetnostnih sistemov. Njena besedila so bila objavljena v revijah kot Art Forum in Maska, v knjigah, ki so jih izdali The Museum of Modern Art, MIT Press, Revolver, Afterall Books, Sternberg Press in Whitechapel Gallery, ter v katalogu Istanbulskega bienala 2009. Bila je kustosinja razstav v Nemčiji, Avstriji in Italiji, med drugim In Search of Balkania, Balkan Visions in Call Me Istanbul. Nedavno je objavila zgodovino sistemov plesnih zapisov, zdaj pa se ukvarja z novim knjižnim projektom, Art as Mousetrap / Umetnost kot mišnica, s podporo štipendije Arts Writers Grant Program fundacije Andy Warhol. Živi v ZDA, a je kljub temu aktivno povezana z mnogimi umetniškimi projekti in skupinami v Evropi.

 

Branislav Dimitrijević je profesor zgodovine in teorije umetnosti na Šoli za umetnost in oblikovanje v Beogradu. Deluje kot pisec in kustos, v raziskavah pa se posveča vizualni umetnosti, popularni kulturi in filmu v socialistični Jugoslaviji. Redno piše tudi o sodobnih kulturnih, umetniških in političnih vprašanjih v Srbiji. Med njegovimi knjigami so On Normality: Art in Serbia 1989–2001 (MSU Beograd, 2005), Against Art – Goran Djordjević, 1979–1985 (MUS, Beograd, 2014) in nedavna Potrošeni socijalizam (Fabrika knjiga, Beograd, 2016). Dimitrijević je magistriral iz zgodovine in teorije umetnosti na Univerzi v Kentu in doktoriral iz kulturologije na Filozofski univerzi v Beogradu s tezo o pojavu potrošniške kulture v socialistični Jugoslaviji. Izbrana besedila in biografijo najdete na: https://independent.academia.edu/BranislavDimitrijevic

 

Mladen Dolar je profesor in višji znanstveni sodelavec na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegova glavna področja raziskovanja so psihoanaliza, moderna francoska filozofija, nemški idealizem in teorija umetnosti. Večkrat je predaval na univerzah v ZDA in po Evropi. Napisal je več kot sto prispevkov za akademske revije in zbornike. Poleg desetih knjig v slovenščini sta njegovi najvidnejši knjižni deli A Voice and Nothing More (MIT 2006, prevedena v pet jezikov) in Opera's Second Death (s Slavojem Žižkom, Routledge 2001, prav tako prevedena v več jezikov).

 

Vít Havránek je kustos in organizator umetnosti, ki deluje v Pragi. Od leta 2002 je direktor organizacije za sodobno umetnost tranzit.cz (www.tranzit.org), ki je zasnovana kot diskurzivno usmerjen razstavni prostor z mednarodnim založniškim programom. Na univerzi NC State v Pragi predava o zgodovini razstav. Havránek je gostoval v različnih institucijah, kot so MIT Boston, Univerza v Amsterdamu in Dokumenta 12, govoril pa je o temah, ki segajo od zgodovine vzhodnoevropske umetnosti 20. stoletja do vprašanj, povezanih z delom kustosa. Bil je kustos in sokustos razstav na bienalu v Džakarti 2017, v muzeju Sztuki v Lodžu, centru VOX Montréal, ustanovi New Museum HUB New York, na dogodku Steirischer Herbst v Gradcu, Manifesta 8 v Murciji, v Centru Montehermoso, Espace Electra Paris. Havránek je skupaj z umetniki, uredniki in založbo JRP Ringier uredil in souredil več knjig in katalogov, med drugim o Evi Koťátkovi, H. U. Obristu in Janu Mancuski, pa tudi dela Atlas to Transformation; Autobiographies; The Need to Document, Lanterna Magika in action, word, movement, space. Prispevke je objavil v knjigah Invisible Adversaries, Green Room, Promesses du passé in Voids: A Retrospective, pa tudi v številnih umetnostnih revijah.

 

Marko Jenko je doktor umetnostne zgodovine in diplomirani francist. Do leta 2010 je bil zaposlen kot mladi raziskovalec na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Od decembra 2010 je kustos za slovensko umetnost 20. stoletja v Moderni galeriji v Ljubljani. V svojem teoretskem delu se osredotoča predvsem na vprašanje vozlišč med umetnostjo, umetnostno zgodovino, teoretsko psihoanalizo in filozofijo. Deluje tudi kot prevajalec. V slovenski jezik je prevedel avtorje, kot so Gérard Wajcman, Daniel Arasse, Jacques Lacan, Jacques Rancière, Gilles Deleuze, Jean Starobinski, David Freedberg, Monique David-Ménard in drugi.

 

Lev Kreft je po izobrazbi filozof, po usmeritvi estetik in filozof športa, po zaposlitvenem kolobarjenju kulturni delavec, politik in univerzitetni profesor. Raziskovalno se je ukvarjal z estetiko avantgard, s postmodernizmom in kulturnim obratom, z zgodovino estetike, s konfliktnimi točkami kulturne zgodovine in teorijami sodobne umetnosti, pa tudi z marksistično estetiko, marksizmom in Marxom. O vsem tem je objavljal po revijah doma in v tujini, njegovi novejši knjigi pa sta Levi horog (2011) s področja filozofije športa in Estetikov atelje (2015). Upokojen živi in predava v Ljubljani.

 

Bojana Piškur je diplomirala iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktorirala na Inštitutu za umetnostno zgodovino na Karlovi univerzi v Pragi. Je kustosinja svetovalka v Moderni galeriji. Njeno raziskovanje se osredotoča na politična vprašanja in na to, kako se navezujejo na ali manifestirajo v polju umetnosti, še zlasti v regij nekdanje Jugoslavije in v Latinski Ameriki.

Njena besedila so bila objavljena v mnogih publikacijah in knjigah, prav tako je predavala v muzejih in na univerzah po vsem svetu (NTU CCA Singapur; Museo Reina Sofía, Madrid; University of Arts London (Central Saint Martins); University of California Los Angeles (UCLA); Academy of Fine Arts Vienna, Muzej Jugoslavije Beograd) o temah, kot so postavantgarde v Jugoslaviji, radikalno izobraževanje, kulturne politike in samoupravljanje ter gibanje neuvrščenih. Leta 2006 je ustanovila kolektiv Radikalno izobraževanje (delujoč do leta 2014).

Nekatere razstave in projekti iz zadnjih let: Slovar skupnega znanja / Glossary of Common Knowledge (z Zdenko Badovinac in Jesúsom Carrillom), Modrna galerija, Ljubljana v okviru Internacionale, 2013–2017; Vse to je film. Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951–1991 (z Ano Janevski, Jurijem Medenom in Stevanom Vukovićem), Moderna galerija, Ljubljana, 2010; Muzej afektov (z Bartomeuom Marijem, Bartom De Baerom, Tereso Grandas in Leen de Backer), Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) 2011; Politizacija prijateljstva, MSUM Ljubljana, 2014; Slovnica svobode / Pet lekcij (z Zdenko Badovinac in Snejano Krastevo), Garage Museum of Contemporary Art, Moskva, 2015; Dediščina 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti (z Zdenko Badovinac), Moderna galerija, 2017.

 

Igor Španjol (1972) je študiral sociologijo kulture in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta1999 dela kot kustos v Moderni galerij v Ljubljani. Med pomembnejšimi sodelovanji so razstavna trilogija Slovenska umetnost 1975–2005 (z Igorjem Zabelom, 2003–2005), serija razstav v Mali galeriji (Andrej Monastirski, 2007; Danica Dakić, Harun Farocki, Sašo Sedlaček, 2008; Deimantas Narkevičius, Tao G. Vrhovec Sambolec, Silvia Kolbowski, 2009; David Maljković, 2010), postavitev zbirk v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (z Zdenko Badovinac in Bojano Piškur, 2011), Umetnost v Sloveniji 2005–15 (z B. Piškur in Vladimirjem Vidmarjem, 2015) ter pregledne razstave Tomaža Lavriča (2010), Marka Peljhana (2011), Marka Pogačnika (2012), Tadeja Pogačarja (2014), Vadima Fiškina (2015) in Sreča Dragana (2016).

 

Arsenij Žiljajev je umetnik, ki deluje v Moskvi in Benetkah. V svojih projektih se posveča dediščini sovjetske muzeologije in muzejev na temelju filozofije ruskega kozmizma, razstave pa uporablja kot medij. Razstavljal je na bienalih v Guangdžuju, Liverpoolu in Lyonu ter na trienalu U3 v Ljubljani, pa tudi v Centru Pompidou in Tokijski palači v Parizu, umetnostnem središču de Appel v Amsterdamu, HKW v Berlinu, Fondation Kadist v Parizu in San Franciscu, fundaciji V-a-c v Moskvi in Benetkah. Žiljajev je diplomiral na Filozofski fakulteti državne univerze v Voronežu (2006), na Moskovskem inštitutu za sodobno umetnost (2008) in magistriral na šoli za likovno umetnost Valand v švedskem Göteborgu (2010). Žiljajev objavlja članke v revijah e-flux, Idea, Moscow Art Magazine in drugih. Uredil je antologijo Avant-Garde Museology (e-flux, University of Minnesota Press, V-a-c Press, 2015). Med nedavnimi priznanji, ki jih je prejel, so ruske nagrade na področju sodobne umetnosti in nominacija za nagrado Visible leta 2013.

 

 

Poletno šolo: Konstrukcije utopije – vzhodnoevropske avantgarde in njihova dediščina​ vodi Moderna galerija (MG+MSUM) v okviru štiriletnega evropskega projekta Naših mnogo Evrop in evropske muzejske konfederacije Internacionala. Podprto s strani Ministrstva za kulturo Republike slovenije in programa Evropske unije Kultura.

 

 
Priporočamo