Televizija kot novi medij osemdesetih let – primer: Slovenija
Produkcijski pogoji in tekstualne prakse
Torek, 23. maj 2017, ob 18.00, Seminar +MSUM
Ena temeljnih značilnosti sodobnosti je, da se med starim in novim oblikujejo doslej neznane konfiguracije. Pravzaprav je to tisto, kar danes vzbuja največ nelagodja. Po tem, ko smo se bili v modernem zahodnem svetu dodobra navadili, da novo vedno prevlada nad starim, zdaj staro prevzema nadzor nad novim. Primeri so raznoliki, vsi pa potrjujejo pomen konceptov kot je „mediologija“ Regisa Debraya, da je namreč ob gibanju tehnologij, ki poteka naprej, potrebno upoštevati tudi gibanje kultur, ki teče nazaj. „Retrogardizem“, koncept, ki ga NSK razvije v 1980ih letih v Sloveniji, je tisti, ki gibanje naprej najbolj neločljivo poveže z gibanjem nazaj. Od tu izhaja izhodiščno vprašanje tega predavanja, namreč, kaj se lahko iz dogajanja v 1980ih letih v Sloveniji naučimo o svetu, v katerem živimo danes. Osredotočila se bom na področje medijev, zlasti televizije, ki je kot naprava takrat obstajala že celo stoletje, prav tako se je video, ki se je pojavil v 1960ih, dotlej že dodobra uveljavil kot orodje umetnostne produkcije. Torej, niso bile nove naprave, pač pa so se v tistem obdobju v Sloveniji razvile nove oblike rabe televizije. Z današnjega vidika so zlasti pomembni novi produkcijski okviri in spremljajoče tekstualne prakse. Nove oblike distribucije TV programov so bile na eni strani zametek danes vodilnih tradicionalnih medijev (A kanal kot nekdanja ATV) in programov (Studio City kot nekadnji Studio City, sic!), na drugi pa so napovedale mrežne oblike organizacije, ki danes prevladujejo na področju družbenih medijev. Na področju tekstovnih praks pa je bil ključen razmah kreativnega prisvajanja, tekstualne strategije, ki je omogočala oblikovanje kritičnega javnega diskurza in politične kritike v pogojih, ki so bili značilni za takratno Jugoslavijo in jih je Slavoj Žižek leta 1983 v okviru simpozija Kaj je alternativna opisal kot “imanentni cinizem oblasti,” do danes pa so dosegli globalno prevlado. O tem posredno priča dejstvo, da so se podobne tekstovne prakse sočasno razvile v Sovjetski zvezi in drugih državah vzhodnega bloka, kjer so jih poimenovali “stjob”, kasneje pa so se v obliki satiričnih informativnih oddaj, in še kasneje v obliki lažnih novic, razširile takorekoč širom sveta.
____________________
Melita Zajc raziskuje film, medije, vizualno kulturo ter epistemologijo znanosti in tehnologij. Ima doktorata iz antropologije in filozofije, je urednica in avtorica več monografij in znanstvenih člankov. Bila je publicistka in urednica kulture na Radiu Študent in pri reviji Mladina, ter odgovorna urednica Kulturnih in umetniških programov TV Slovenija na RTV Slovenija. Trenutno dela kot raziskovalka in vodja stikov z javnostmi pri mednarodnem podjetju OSTERTRADE, predava komunikacijske raziskovalne metode v okviru Magistrskega študija komunikacij v mednarodnih odnosih (MICRI) na Univerzi IULM v Milanu in v okviru Doktorskega programa humanistika na Alma Mater Europea ISH v Ljubljani. Med njenimi novejšimi znanstvenimi objavami sta članka „The social media dispositive and monetization of user-generated content“ (The Information Society, 2015, 31/1, str. 61-67) in "Social media, prosumption, and dispositives: New mechanisms of the construction of subjectivity" (Journal of Consumer Culture, 2015, 15/1, str. 28-47), pri založbi Aristej v Mariboru pa je letos izšla njena strokovna monografija o medijih Medijski pojmovnik za mlade.
