PREDSTAVITEV UMETNIKA | Sergej Kapus, Futur antérieur
Četrtek, 23. junija, 2016 | 18.00 | Moderna galerija
#
#
#
#

Predstavitev je del programa razstavnega programa 8. trienala sodobne umetnosti U3.

 

Sergej Kapus

Futur Antérieur

Futur antérieur, prihodnji preteklik ali zloženi prihodnjik, odpira časovnost, ki spodbija linearni časovni okvir. Prelamlja z vzročnostjo, v kateri vzrok predhodi učinku. Njegov temeljni paradoks je, da deluje retroaktivno, da artikulira časovno zanko, znotraj katere je tisto, kar je v kronološkem okviru predhodno, postavljeno kot vzvratni učinek kronološko kasnejše sekvence. Imaginarij prihodnjega preteklika je zato nasprotje linearne polnosti. Ni ga mogoče identificirati z nobenim kronometrom. Temelji na prelomu, prekinitvi z obstoječo situacijo, toda hkrati prav skozi prelom, diskontinuiteto, skozi zarezo v razmerju do obstoječega stanja odpira možnost novih sekvenc. Je čas, ki odpira pozitivno mesto odsotnosti, kjer neposredni pristop nujno spodleti. Napoveduje novo sekvenco, ki je ni mogoče utemeljiti vnaprej, temveč »bo bila utemeljena«. Je čas utopije, ki iz strukturnih razlogov nikoli ne more biti realiziran v sedanjiku. [1]

 

S prekoračitvijo meje, ki je začrtana v simbolnem, s prekoračitvijo neke točke nemožnosti prihodnji preteklik hkrati odpira novo možnost, neobeležen prostor, ki ga je treba šele raziskati. Nova sekvenca, ki jo vpeljuje, torej ni preprosto izpeljiva, deduktibilna iz obstoječega stanja. Ni izrazljiva s starimi parametri sistema, saj presega imanenco dane situacije. Možnosti nove sekvence zato ni mogoče preprosto povzeti z matrico, ki prihodnji čas razumeva po modelu linearne preteklosti. Prihodnji preteklik je čas, ki ni izpeljiv iz homologije preteklega in prihodnjega časa. Odpira sekvenco, ki je radikalno kontingentna, neizpeljana iz predhodnega niza sklepov. Njena konsistentnost se lahko pokaže šele retroaktivno skozi vključitev v nenavadno logiko vselej kontingentnih posledic. Postala bo to, kar je, šele z razgrnitvijo nepredvidljivih učinkov.

 

Prihodnji preteklik vselej odpira vrzel, ki uhaja registru vednosti danega stanja. Kaže na ekstimno, inherentno razsrediščenost simbolizacijskega polja. Odpira neko točko nemožnega v dani situaciji, mesto odsotnosti v prisotnem, toda hkrati tudi že napoveduje nov začetek, ki zahteva prekoračitev tega mesta. Napoved nove sekvence zahteva prekoračitev negotovosti in tesnobe, saj radikalno prekinja s situacijsko enciklopedijo in nima nikakršne opore v simbolnem redu. Je torej utemeljena na tesnobi in se konstituira s prekoračitvijo tesnobe. [.2] Osnovni paradoks napovedi novega niza oziroma sekvence je v vnaprejšnjem zatrjevanju gotovosti, ki je ni mogoče izpeljati iz predvidljivosti strukturnih razmerij. Anticipacija gotovosti je tu stava, ki ravno nima opore ali jamstva v vednosti in je tudi ni mogoče pojasniti z neposrednostjo situacije oziroma z navzočnostjo pozitivno določljivih podob.

 

Utopija in tesnoba, ki ju tematizira Boris Groys v orisu koncepta za osmi trienale sodobne umetnosti U3,[3] sta torej konstitutivna momenta, ki ju je treba misliti skupaj. V slovitem filmu Stanleya Kubricka 2001: Odiseja v vesolju misija proti Jupitru poteka tekoče, brez zapletov, do preobrata, ko superračunalnik Hal naredi napako, ki spodbije predstavo o njegovi popolni operativni sposobnosti in nezmotljivosti. Toda Hal tik pred dramatičnim izklopom, ko priznava lastno zmotljivost in serijo slabih odločitev, deklarira entuziazem, gotovost in zaupanje v misijo. Halov entuziazem presega imanenco dane situacije, ki jo določajo disfunkcija, anomalija in zdrs regularnosti. Anticipira gotovost, toda izključuje vsako pozitivno prezentacijo. Entuziazem je zapleten v časovno zanko, napoveduje novo možnost, ki nima opore v vednosti in ni utemeljena vnaprej, toda hkrati stavi na to, da »bo bila« utemeljena.

 

Imaginarij prihodnjega preteklika vznika med anticipacijo in retroaktivnim branjem, med »še ne« in »vselej že«. Označuje paradoksno, s kronološkim časom neulovljivo razmerje. Implicira razcep oziroma prelom, ki v čas vpeljuje zanj bistveno nehomogenost. Nima oporišča v sistemu predvidljivih odnosov. Aktualizira razmerje med redom in neredom, ki ga ni mogoče zakoličiti z nekim stalnim merilom. Slikovna pravila so tudi sama vseskozi v nastajanju, ne igrajo vloge vzroka ali končne reference, se v resnici šele sestavljajo, ali kot pravi Hegel, »preverjanje ni le preverjanje vedenja, ampak tudi njegovega merila«.[4]

 

________________________________

1 Slavoj Žižek, Krhki absolut. Enajst tez o krščanstvu in marksizmu danes. [Med psihoanalizo in religijo] (Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2000), str. 24.

2 Jacques Lacan, Le séminaire, livre X: L'angoisse (Pariz: Seuil, 2004), str. 204-205.

3 http://www.mg-lj.si/si/dogodki/1122/javni-razpis-za-udelezbo-na-trienalu-sodobne-umetnosti-v-sloveniji-u3/

4 G.W. F. Hegel, Fenomenologija duha, prev. Božidar Debenjak (Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 1994), str. 57.

 

____________________

Sergej Kapus (1950) je slikar, pesnik, umetnostni zgodovinar in likovni teoretik. Že med študijem umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je začel ukvarjati z likovno teorijo, naravo vizualnosti in likovno prakso. Leta 1991 je v Moderni galeriji pripravil razstavo Podoba in snov, leta 2002 pa pregledno razstavo Slike. Izdal je študijo o Jožefu Petkovšku Ugrabljeni slikar (1998). Od leta 2005 predava na oddelku za slikarstvo ALUO v Ljubljani.

 
Priporočamo