JAVNI POZIV za udeležbo na U3
22. julij 2015 — 31. december 2015
#

V Moderni galeriji bomo naslednje poletje odprli 8. trienale sodobne umetnosti v Sloveniji - U3. Glavna tema Trienala sodobne umetnosti v Sloveniji 2016 bo kozmos. Kustos razstave bo Boris Groys, umetnostni kritik, teoretik medijev, kustos in filozof.

 

Vabimo vse umetnike iz Slovenije, ki bi želeli sodelovati na razstavi, naj nam pošljejo kratek predlog svojega dela; ta naj obsega:

- predstavitev zasnove projekta glede na razpisano temo,

- kratko biografijo,

- seznam najpomembnejših razstav in morebitnih drugih projektov ter osnovno bibliografijo,

- slikovno dokumentacijo svojega dela v zadnjih treh letih,

- kontaktni (elektronski) naslov in telefonsko številko.

 

Selektor se bo na podlagi predstavitev odločil, katere umetnike bo povabil na razstavo. Moderna galerija bo sodelovala pri realizaciji postavitve v okviru svojih zmožnosti, ne bo pa zagotavljala produkcije posamičnih del.

 

Predstavitve pošljite do 31. decembra 2015 na igor.spanjol@mg-lj.si ali na naslov: Moderna galerija, Windischerjeva 2, 1000 Ljubljana. Na kuverto napišite U3.

 

V naši kulturni imaginaciji deluje kozmos kot beseda za nevarnost končnega izumrtja vsega življenja na Zemlji, obenem pa tudi za najskrajnejše utopične težnje k vsesplošni harmoniji.

 

V času globalizacije smo se naučili, da smo odvisni od vsega, kar se zgodi kjerkoli na svetu – v političnem, gospodarskem in ekološkem smislu. Vendar Zemlja v vesolju ni izolirana. Odvisna je od procesov, ki potekajo v kozmičnem prostoru – od temne materije, valovanj in delcev, eksplozij zvezd in sesutij galaksij. Tudi usoda človeštva je odvisna od teh kozmičnih procesov, saj gredo vsa kozmična valovanja in vsi kozmični delci skozi človeška telesa. Ta odvisnost človeštva od kozmičnih dogodkov, ki jih ne moremo obvladovati ali pa so nam sploh neznani, je vir neke zelo sodobne tesnobe. Lahko bi rekli – kozmične tesnobe. Tesnobe zaradi tega, ker smo del kozmosa, a ga ne moremo nadzirati ali obvladovati. Ni naključje, da se današnja množična kultura tako obsesivno ukvarja z vizijami asteroidov, ki pridejo iz črnih globin vesolja in uničijo Zemljo, ali pa vesoljcev, ki se pojavijo iz kozmične črnine, da bi uničili človeško vrsto.

 

Ta tesnoba ima tudi subtilnejše oblike. Kot primer lahko navedemo teorijo »prekletega deleža«, ki jo je razvil Georges Bataille. Po tej teoriji sonce nenehno pošilja na zemljo več energije, kot jo je zemlja z vsemi organizmi, ki živijo na njeni površini, sposobna absorbirati. Po vseh naporih, da bi energijo porabili za proizvodnjo dobrin in dvig življenjskega standarda prebivalstva, še vedno ostane neabsorbirani, neporabljeni višek sončne energije. In ta višek energije je neizogibno destruktiven – porabi se lahko zgolj v nasilju in vojni. Ali vsaj v ekstatičnih praznovanjih in seksualnih orgijah, ki kanalizirajo in absorbirajo ta preostanek energije. Tako človeško kulturo in politiko določajo kozmične energije – te pa nenehno prehajajo med redom in kaosom.

 

Obenem se prostor vesolja predstavlja kot poslednja meja – kot poslednja možnost resničnih podvigov človeka. Od raziskovanja vesolja ni nobene neposredne koristi (razen morda vojaške); v tem pogledu je podobno romantičnemu idealu umetnosti in poezije. Pred in med rusko revolucijo so ruski avantgardni umetniki videli kozmos kot pravo mesto za komunistično družbo – onkraj vseh meja, ki ločujejo ljudi na zemlji. Tudi v mnogih ZF romanih in filmih lahko zasledimo to upanje, da bodo po stiku s kozmičnim prostorom postala kulturna in etnična ločevanja brezpredmetna. V našem času politike identitete deluje kozmos kot še poslednje obzorje univerzalizma – ne verskega ali ideološkega, ampak materialističnega univerzalizma. Kozmos ne združuje naših duš, ampak naša telesa, s tem ko jih vključuje v univerzalne materialne procese. A obenem doživljamo vesoljsko tehnologijo kot orodje nadzora in na koncu bližajoče se jedrske vojne.

 

Kot tema za razstavo kozmos tako ponuja veliko možnosti za umetniško raziskovanje. Povezava med umetniško in znanstveno domišljijo in zmožnostjo predstavljanja je najočitnejša. Potem so tu še analiza ZF kulture, pogledi na telesno nesmrtnost, kritika sodobne tehnologije itn.

 

Boris Groys trenutno deluje kot Global Distinguished Professor ruščine in slovanskih študijev na Univerzi v New Yorku in kot višji znanstveni sodelavec na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju v Nemčiji. Od leta 2013 je tudi profesor na Evropski univerzi za interdisciplinarne študije v Švici. Groysovo delo se je najprej usmerjalo na ruske avantgardne umetnike ter na različna sledeča umetniška gibanja dvajsetega stoletja. Ob tem, ko je analiziral legitimnost del na javnih prostorih, je sčasoma razširil svoj razmislek na sodobno umetnost in analizo novih medijev. Njegova nedavna kuratorska projekta sta ruski paviljon na beneškem bienalu (2011) in sokuratorstvo na bienalu v Šanghaju (2012). Med njegovimi nedavnimi knjigami so: History Becomes Form: Moscow Conceptualism (2010), An Introduction to Antiphilosophy (2012), Under Suspicion. A Phenomenology of Media (2012) in On the New (2014).

Priporočamo