MG+MSUM

PREPIH | Ana Likar: Slika 1.1 (druge oblike nemira)
9. junij – 18. september 2022
#

​Razstava sodi v serijo Prepih, ki je namenjena predstavitvam mlajših umetnikov in svežim idejam.
 
Ana Likar
Slika 1.1 (druge oblike nemira), 2022

video instalacija (dolžina videa: 8 ur)
V sodelovanju z Benjaminom Nelsonom (Voliera, 2018, 6-kanalna zvočna instalacija)


Muzej sodobne umetnosti Metelkova, + MSUM
Odprtje in predstavitev: četrtek, 9. junija 2022, ob 20. uri
Trajanje razstave: 9. junij–18. september 2022

Kustosinja razstave je Ana Mizerit.


Nekatere ptice ob spreminjajočih se pogojih vsakoletno menjajo svoje habitate, zaradi česar jih je na določenem mestu mogoče zaslediti samo v obdobjih, ko so razmere zanje ugodne. Če so poskusi razlag njihove odsotnosti pred nekaj sto leti prihajali do zaključkov, da se ptice pozimi potopijo v vodo in hibernirajo ali pa se celo spremenijo v druge živalske vrste, je danes znano, da lahko letijo tudi tedne dolgo in tisoče kilometrov daleč do ugodnejših razmer. Nekatere med letom spijo z enim očesom, druge v kratkih intervalih, njihova telesa pa se prilagodijo tako, da daljšega spanca ne potrebujejo. 

Jonathan Crary knjigo 24/7: Late Capitalism and the Ends of Sleep začne z omembo ornitoloških raziskav in poskusov, da bi preko razumevanja ptic našli načine za prilagoditve človeških vzorcev spanja; da bi, z drugimi besedami, odsotnost potrebe po spanju lahko postala realnost tudi pri človeški vrsti. Ob tem spanje namesto na videz nadzgodovinske, nujne ali naravne vloge privzame spremenljivo in negotovo pozicijo – njegovi modusi se v odnosu do pogojev spreminjajo in njegov prostor (oziroma čas) se lahko skrči. 

Odprava spanja bi pomenila ukinitev tistega dela življenja, ki šteje za neproduktivnega, s tem pa neproduktivnost dokončno izenačila z odvečnostjo. Ukinila bi del življenja, ki je predvsem ranljiv, nemočen in brezvoljen, ki terja varno zatočišče in zaupanje drugemu in ki je popolno nasprotje budnemu očesu nočnega čuvaja ter njegovemu neprekinjenemu udejanjanju moči in nadzora. Speča telesa so stežka instrumentalizirana in čas, ki mine v spanju, je nemogoče unovčiti – je umik in suspenzija in odmor hkrati. 

Umetnica v delu Slika 1.1 (druge oblike nemira) premišljuje o pogojih, v katerih spanje postaja nemogoče, ob tem pa ga vzporeja s strukturno pozicijo umetnosti in pogoji lastnega dela. Video, ki se tu razteza čez celotni delovni dan muzeja, je bil posnet iz ptičje opazovalnice v naravnem rezervatu Škocjanski zatok tik pred zoro, ko ptičje petje preglasi vse ostale zvoke iz okolice. Medtem ko ptice sporadično preletavajo sliko, se na njenem obzorju v osmih urah izriše pristanišče z žerjavi in zabojniki. Edino, kar prelomi (in hkrati povzroči) razvlečeno trajanje videa, so Slike, katerih besedišče in vsebina se opirata na znanstveno literaturo o pticah, njihovih selitvah in nespečnosti. Videa pa ne spremlja zvočni posnetek ptičjega petja, ki je nastal v naravnem rezervatu, pač pa sintetične ptice glasbenika Benjamina Nelsona, ki skozi različno aktivne faze ves dan pojejo ena drugi.

_________________

Ana Likar (1996) je zaključila študij likovne umetnosti na dunajski Univerzi za uporabne umetnosti (oddelek umetnost in situ). Ustvarja intermedijsko, pri čemer vselej izhaja iz vprašanj o pogojih produkcije pripovedi in podob ter skuša obravnavati tisto, kar ostaja skrito. Spodjedene ideje napredka, ruševine sodobnosti, ideološke zanke v poljudnoznanstvenih diskurzih ter potovanja v času in prostoru (vesolju) so teme, ki v njenih delih pogosto najdejo obliko v plastenju, (ne)prozornostih in ponovitvah. Razstavljala je na več skupinskih in samostojnih razstavah na Dunaju, v Ljubljani, Beogradu, Moskvi in Gyumriju (Armenija). 

Priporočamo