Izhodišče kustosinje: Mleko iz sanj
Po besedah kustosinje letošnjega beneškega bienala, Cecilie Alemani, se zdi, da je svet razdvojen med tehnološkim optimizmom, ki obljublja, da je človeško telo mogoče neskončno izpopolnjevati z znanostjo, in strahom pred prevlado strojev, avtomatizacijo in umetno inteligenco. Ta razkol se je med obdobjem namernega vzpostavljanja razdalj, da bi zaščitili drug drugega, še povečal, zaradi česar smo se še bolj oddaljili in velik del človeških interakcij spravili za zaslone elektronskih naprav. Poudarila je pomen snovnih in nesnovnih domišljijskih transformacij.
Komisar slovenskega paviljona, umetnostni kritik, dr. Aleš Vaupotič:
»Fokus letošnjega bienala je ustvarjanje Leonore Carrington, vendar pa je treba poudarke umetniške vodje Cecilie Alemani razumeti širše kot zgolj povezavo z nadrealistično tradicijo in celo konkretno skupino umetnikov, pa tudi kot samó poudarjanje slikarstva. Pri Leonori Carrington se srečamo s celostnim povezovanjem umetnostnih medijev, od otroške slikanice do romanov. Pomembneje pa je to, da se vsi soočamo z osrednjimi vprašanji, ki jih zastavlja kustosinja. Mednarodna razstava likovnih umetnosti Beneški bienale je v svojem jedru prav to, pregled sodobne likovne artikulacije zgodovinskega trenutka, in tukaj si želimo videti, kaj se pravzaprav dogaja, kje, kdo in kakšni smo«.
Jakše kot slikar dokazuje, da je zdaj še vedno, če ne celo še bolj, najpomembnejši in najpristnejši prav oseben stik – brez posrednika.
Kustos, dr. Robert Simonišek:
»Jakšetove enigmatične upodobitve so prepričljivi in sklenjeni samozadostni univerzumi, ki nas opominjajo, da se naše vsakdanje predstave in življenja gibljejo znotraj predvidljivega. V kontekstu teme beneškega bienala slike sprožajo dvom o obvladovanju narave in z njo povezanih kategorijah bivajočega, o znanstvenih sistemih in vedenju o tem, kaj pravzaprav je tisto prvinsko v nas in zunaj nas, ter predvsem, kako nekaj je«. Slikar odgovarja v širokem razponu od ničejanske dionizičnosti do metasimbolističnih in metaromantičnih alegorij, ki zrcalijo osupljivo dramo človeških strasti in hrepenenj – skrivnostne igre brez gospodarja«.
Razstava v slovenskem paviljonu bo vključevala dela, ustvarjena v tem tisočletju.
Zahvaljujemo se umetniku Marku Jakšetu, kustosu slovenskega paviljona Robertu Simonišku, Aleksandri Kostić in KID Kibla za sodelovanje pri produkciji, pesnici Anji Zag Golob, arhitektoma Mateu Eiletzu in Claudii Ortigas za postavitev slovenskega paviljona in oblikovanje razstave, Aurori Fonda za pomoč pri organizaciji razstave, Gorazdu Krncu za video predstavitev del, Jaki Železnikarju, Narviki Bovcon ter Ani Korenini in Borutu Kovačcu iz podjetja Vikida za spletno stran razstave, oblikovalki kataloga Jagodi Jejčič in fotografu Dejanu Habichtu, ter Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije za podporo in zaupanje, pa tudi vsem sodelavcem v Moderni galeriji ter ostalim, ki so tako ali drugače pomagali pri celotnem projektu.
