ARHIV PERFORMANSA
Izbral in pripravil: Blaž Lukan
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM, Ljubljana
Arhivski prostor v okviru razstave Sedanjost in prisotnost – ponovitev 1
17. april – 7. oktober 2012
Seznam umetnikov v arhivu:
Boris Benčič, Matjaž Berger, Marko Brecelj, Borghesia, Božidar Dolenc, Srečo Dragan, Eclipse, FV 112/15, Samo Gosarič, Gledališče Ane Monró, Gledališče Odprti krog, Gledališče Sester Scipion Nasice, Hidrogizma, Janez Janša (Emil Hrvatin), Marko Košnik, Marko A. Kovačič, Ema Kugler, Lela B. Njatin, Linije sile, Marko Peljhan, Podjetje za proizvodnjo fikcije, Pocestno gledališče Predrazpadom, Vlado Repnik Gotvan, Skupina OHO, Jane Štravs, Igor Štromajer in Brane Zorman, Ive Tabar, Teater Performance, Irena Tomažin, Via negativa
Arhiv (slovenskega) performansa ni arhiv v uveljavljenem pomenu besede, torej zbirka dokumentov z zgodovinsko vrednostjo, temveč oblika prezentacije performansa, kjer imajo dokumenti – zapisi performansov kot umetniških del – status umetniškega dela kot takega (P. Auslander). Le malo zapisov na razstavi je »dobesednih« posnetkov izvedenih performansov, veliko več jih posnetek tretira kot možnost kreacije nove performativne vsebine in konteksta. Zato so materiali nenavadno heterogeni: od neposrednih (tudi televizijskih) »prenosov« performativnih dogodkov in posnetkov za/na različne nosilce slike in zvoka (VHS, dvd, cd) brez dodatne obdelave, preko montažno obdelanih zapisov celotnih dogodkov ali zgolj njihovih odlomkov, vendar razporejenih v novo, samostojno celoto, vse do izrabe posnetega video gradiva kot materiala za nov umetniški izdelek (pogosto miks pregledne narave), neke vrste paraperformans, ki pomeni njegovo ponovno izvedbo (reperformance, reenactment).
Arhiv performansa pa moramo razumeti tudi širše, kot zbirko eksperimentalnih (B. Orel) in performativnih praks oz. primerov performativne umetnosti (performance art), kakor se od druge polovice 60. let prejšnjega stoletja, po t. i. »performativnem obratu«, pa vse do danes pojavljajo na Slovenskem. Performansov v izvirnem pomenu – in še prej hepeningov – je na razstavi samo nekaj, vse drugo sledi »estetiki performativnega« (E. Fischer-Lichte), ki prostor performativnega širi v nove formate, pa tudi novejšemu, še bolj »ekstenzivnemu« razumevanju performansa, ki med drugim izhaja iz recentne performativne prakse M. Abramović. Tako so v arhivu zbrani primeri enkratnih izvedb performativnih dogodkov, njihovih ponovitev, uličnih nastopov, kjer naravo ponovitve zanika nova konstelacija občinstva, video manipulacij na temo živih performansov, umetniških videov, nastalih po performansih, vse do video-performansov, ki učinkujejo kot »živi« performansi, vendar izvedeni zgolj na »umetnem« nosilcu, in performativnih praks, ki se v enem od presečišč dotikajo estetike postdramskega gledališča.
Arhiv performansa skuša – kljub svoji arbitrarni naravi – zajeti kar najširši nabor slovenskih eksperimentalnih in performativnih praks od nastopov skupine OHO (1968) do rekonstrukcij Janeza Janše (2011) tudi v širšem žanrskem oz. formalnem smislu: tu so (i)zbrani dogodki v galerijah in družabnih prostorih ter gledališčih, pa tudi v eksterierju in (urbani) »naravi«, lahko so množični ali individualni, odvijajoči se v času ali »zamrznjeni« v instalacijo, eksplicitno (državno) »politični« in (mitološko) manifestativni, nanašajoči se na prepoznavno realnost, ali »zgolj« telesni in intimni, nanašajoči se sami nase, raziskujoči celostni performativni pojav ali zgolj njegovo partikularno pojavnost, (tehnološko) izključujoči (človeško) naravo ali z njeno izpostavljeno (ritualno) vlogo, konceptualistično načrtovani ali spontani in improvizirani, izvirni ali ponovljeni (rekonstruirani) itn. Arhiv performansa v MSUM potemtakem vibrira kot živi apparatus dogodka, vednosti in spomina in v galerijskem prostoru obnavlja njegovo izvirno performativnost.
Zahvala: Za pomoč pri zbiranju materiala za razstavo gre iskrena zahvala vsem avtorjem performansov, avtorjem video in avdio zapisov ali njihovih obdelav, skrbnikom arhivov in zbirk (Eva Rohrman, Miha Grum), lastnikom umetniških del (Marijan Zlobec) in posrednikom tiskanih gradiv (Maska).
Besedilo: Blaž Lukan
