Siniša Ilić
Brez predloga za konkretno rešitev
video in prostorska instalacija, 2016
video 25'
Kamera: Jelena Maksimović in Lara Kostić
Montaža in zvok: Jelena Maksimović
Litografije: Siniša Ilić
Tiskanje: Dragan Coha
Razglednica v videu je iz zasebnega arhiva.
Besedilo je del pogovora z Mašo Kostić.
Delo Brez predloga za konkretno rešitev je strukturirano kot prostorska instalacija in video, ki v treh poglavjih raziskuje pojma prijateljstva in solidarnosti. Za zgodovinsko prizmo, skozi katero se lomita temi, so vzeti gibanje neuvrščenih in zapletene politične krajine druge polovice 20. stoletja. Izhodišče dela je na roko naslikana razglednica iz zasebnega arhiva; nastala je v sedemdesetih letih, napisana pa je v polomljeni srbohrvaščini. Razglednico je kot prijateljsko gesto poslal mojemu očetu njegov egiptovski prijatelj/kolega. Tema in sporočilo prvega poglavja nas vračata v dobo politike neuvrščenih in odnose, ki jih je gibanje spodbujalo in ustvarjalo. Koncept sveta kot slike političnega zemljevida, pogosto prisoten v politiki neuvrščenih, se vzpostavlja in dekonstruira pred očmi gledalcev skozi vse delo. Drugo poglavje so zapisi pogovora s prijateljico. Pogovora ne slišimo, ampak je zabeležen s telopi, ki vstopajo v montažno strukturo filma, v njem pa se pojavljajo toponimi kot Amsterdam in Švedska, imigrantske in razredne teme ter organizacija življenja v kapitalizmu. Ta pogovor, umeščen v stanovanje nekje v zahodni Evropi, rekonstruira potenciale svobode preteklega časa, obenem pa kaže na družbo, ki lovi ravnotežje na tanki črti med skupnostjo ter situacijami nadzora in mikronasilja. Zadnje poglavje videa je metaforična in odtujena slika mehanizma množične produkcije slik, ki predstavljajo konflikt in pritisk kot družbene matrice, v razpokah katerih je treba najti prostor za srečanje. Prostorska instalacija določa, kako gledamo film in druge elemente v prostoru. Gre za neuravnotežen ambient dvomljive funkcionalnosti, ki je tudi simulacija fiktivnega zgodovinskega kabineta in muzeja obenem. To je prostor, v katerem so ideje in narativi dela nestabilni, lebdijo odprti za interpretacijo ter iščejo krhke spoje in relacije, ki odpirajo prostor za deljenje časa, znanja in emocij.
