MG+MSUM

RAZSTAVA | Nebeška bitja. Ne človek ne žival
10. julij 2018 — 04. november 2018
#
#
#

Nebeška bitja. Ne človek ne žival

Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM)

 

Odprtje razstave: 10. julij 2018, ob 20. uri

Trajanje razstave: 10. julij 2018 – 4. november 2018

 

Umetniki: Jure Detela, Igor Grubić, Janez Janša, Alexi Kukuljevic, Oleg Kulik, Siniša Labrović, Tanja Lažetić, Vladimir Leben in Ercigoj Art, Marko Pogačnik, Franc Purg, Tamara Al-Samerraei, Maja Smrekar, Sven Stilinović, Jože Tisnikar, Zoran Todorović, Jalal Toufic, Anton Vidokle

 

Kustosinji razstave: Zdenka Badovinac, Bojana Piškur

 

Tako ljudje kot rastline in živali trpimo zaradi klimatskih sprememb, zaradi dejstva, da smo samo surovina za nadaljnjo proizvodnjo, ne pa tudi bitja, ki si želijo svobodo in harmonijo. Vse to proizvaja željo po begu iz neznosnih pogojev ter željo po uporu, in če sledimo posrednemu sporočilu naših umetnikov, je mogoče misliti skupni upor vseh živih bitij. Ali se lahko človek upre skupaj z rastlinami in živalmi?

 

Razstava Nebeška bitja. Ne človek ne žival nas opozarja na to, da smo tako ljudje kot živali produkt dolgotrajne zgodovine različnih uporov in pobegov iz danih okoliščin.

 

Zaradi vse naprednejše tehnologije in znanosti ter hkrati vse pohlepnejšega kapitalizma smo priče vse pogostejšim spremembam, mutacijam identitet in migracijam iz ene bivanjske situacije v drugo. Vse očitnejše postaja neskladje bitja in njegovega bistva. Zato se moramo tudi vse pogosteje in vse hitreje odločati o sprejemanju tujcev, transseksualcev, mutantov iz človeškega, živalskega in rastlinskega sveta; in vse to pod diktatom administrativnih, kulturnih in ekonomskih redov, kjer golo življenje nima svojega mesta in zato tudi ne nobenih pravic. Štejemo torej samo kot bitja s povsem administrativno ali utilitarno identiteto. Z vso živo in tudi neživo naravo nas v skupno usodo vse bolj povezuje podivjani kapitalizem, ki po eni strani uničuje naravo, po drugi pa licemerno vzdržuje naravo kot simbol čistosti in harmonije. A kot pravi Detela, harmoničnosti ne dosežemo z vračanjem nazaj k fiktivnemu konceptu o enotnosti vseh bitij, ampak je to možno samo s kritiko obstoječega koncepta narave.[1] Kritika obstoječega koncepta narave pa je politična gesta par excellence.

 

Oksana Timofejeva v knjigi History of Animals dokazuje, da so tudi živali bitja historičnega materializma, katerih identiteta se spreminja v skladu s pobegi iz nevzdržnih pogojev. Ko razmišlja o povezavi med živalmi in revolucijo, zapiše »Človek bi lahko ugovarjal, da 'ribe ne morejo izpeljati revolucije', toda mar res vemo, ali to zmorejo proletarci? Že sama tema revolucije govori o nemožnosti, ki sama po sebi ni nikoli absolutna, temveč se prepoznava kot možnost le retrospektivno, s pridobitvijo smisla, pomena in nujnosti za neko potrebo tistega, 'kar je bilo prej'.«[2]

 

Revolucija in umetnost imata skupno zamišljanje nemogočega, nečesa, kar je zunaj obstoječega družbenega ali simbolnega reda. Ker je dominantni družbeni red danes totalen, saj obvladuje ves planet in vsa živa bitja, si njegov konec lahko zamišljamo samo kot skupni upor vseh živih bitij. Da bi ljudje in živali nastopali v skupni revoluciji, se zdi nekaj nenaravnega, podobno kot se kapitalizem marsikomu zdi naraven, saj temelji na zakonu močnejšega, komunizem pa nekaj nenaravnega, preveč idealnega.

 

Prav umetnost, kot jo predstavljamo na naši razstavi, dokazujejo, da lahko metafizični stroj deluje drugačne. K temu gotovo lahko prispevajo sodobni umetniki s svojimi drugačnimi idejami o nesmrtnosti, s svojim interesom za tehnologijo, ki omogoča nove in nenavadne zveze med človekom in živaljo, z branjem poezije čredi ovac, razstavljanjem živalskih klavnic v posvečenem prostoru umetnosti, z ozaveščanjem naše zverinske narave in hkrati z odpiranjem kletk v živalskem vrtu. Današnja metafizika odraža strah in nemir, ki druži ljudi in živali v njihovi skupni želji po pobegu iz stanja, kakršno je. Ko umetnost sprejme našo živalskost kot našo drugost in ko živalim prizna, da vedo nekaj, česar mi ne vemo, paradoksno poskrbi, da antropološki stroj teče naprej, vendar drugače.

 

 


[1] Glej Komelj, »Post scriptum«, str. 465.

[2] Oxana Timofeeva, History of Animals: An Essay on Negativity, Immanence and Freedom (Maastricht, Netherlands: Jan van Eyck Academie, 2012), str. 116.