Simona Semenič (1975) je dramatičarka in performerka. Na AGRFT je diplomirala na smeri dramaturgija.
Simona je dobitnica nagrade Prešernovega sklada in treh Grumovih nagrad za besedila 5fantkov.si (2008), 24ur (2006) in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije (2014), besedili 1981 (2013) in to jabolko, zlato (2016) pa sta bili za isto nagrado nominirani. Njena besedila so prevedena v dvanajst jezikov in uprizorjena v več evropskih državah, v ZDA in tudi na Bližnjem vzhodu, v nekaterih državah tudi objavljena. Uprizoritve njenih besedil so prejele več nagrad tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Med ostalimi njenimi dramskimi deli so Nisi pozabila, samo ne spomniš se več (2007), Gostija (2010), Vsega je kriv Boško Buha (2011), Prilika o vladarju in modrosti ali Medtem ko skoraj rečem še (2011) in Mi, evropski mrliči (2015), Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (2017), Zadnje ljubezensko pismo (2017).
Simona tudi piše, režira in nastopa v avtobiografskih performansih, kot so 9 lahkih komadov (2007, z umetniško skupino Preglej), Jaz, žrtev. (2007), Še me dej (2009), 43 srečnih koncev (2010, z umetniško skupino Preglej), Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012, z Barbaro Kapelj), Semenič in Bulc naprodaj (2013, z Maretom Bulcem) in Drugič (2014). S svojimi performansi je gostovala na številnih festivalih tako doma kot v tujini.
Kot soavtorica in dramaturginja sodeluje tudi z režiserji in koreografi, med drugimi je večkrat sodelovala z Ivanom Talijančićem in Janezom Janšo, piše pa tudi adaptacije za gledališča (LGL, MGL, SiTi Teater).
Simona s svojima sinovoma živi v Ljubljani.
Nada Žgank (1967), fotografinja, je diplomirala na visokošolskem študiju agronomije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Že med študijem je bila kot fotografinja vključena v prostovoljno delo v romskih naseljih v Sloveniji. Že skoraj dve desetletji spremlja performativne umetnosti, njena fotografija sega na polje sodobnih godb in jazza, identitetnih kulturnih praks ter socialnega in političnega aktivizma (Revija Narobe (2007–2014), časopis Kralji ulice (2012–) .
Njene fotografije so objavljene v večini slovenskih medijev in v specializiranih tujih publikacijah o performativnih umetnostih. Za rubriko striptiz tednika Mladina je med letoma 2002 in 2004 ustvarila več kot 100 režiranih portretov. Bila je predstavljena v dokumentarnem filmu Na prvi pogled – iz življenja slovenskih fotoreporterjev režiserja Dušana Moravca (2007) in v oddaji Osmi dan (2011) v prispevku o plesni fotografiji. Z njenimi fotografijami so opremljene tudi knjige, med drugimi: Janez Janša: Life II [in Progress] (2015), Andreja Podrzavnik: Trajanje (2016), Antonella Bukovaz: 3x3 Besede za teater / parole per il teatro (2016). Je tudi prejemnica nagrade Ksenije Hribar za umetniško fotografijo na področju sodobnega plesa (2017).
Kot fotografinja, občasno pa tudi kot soavtorica, sodeluje z umetniškimi organizacijami (Maska, Emanat, Bunker, Federacija, Slovensko mladinsko gledališče, Gledališče ŠKUC, Prešernovo gledališče Kranj) ter festivali (Mesto žensk, Mladi levi, Exodos, Gibanica, Jazz festival Ljubljana, Jazz Cerkno).
Večkrat je tudi razstavljala samostojno (Utrinki iz življenja Romov na Slovenskem, Slovenski etnografski muzej, 1998; Tobak in kadilci, ISH, 2001; Foto (sp)ogledovanje ženskih mest, Cankarjev dom, 2002; Portreti aktivistk, Klub Monokel, 2004; Preobrazbe teles, Španski borci, 2011; Nadalandija, 17. Mednarodni festival sodobnih umetnosti - Mesto žensk, 2011; Jazz festival Ljubljana 2001–2014, Mala galerija Cankarjevega doma, 2014; Nadalandija, Galerija Križišče, Cerkno, Festival Deuje babe, 2015) in na skupinskih razstavah (2XSOLO, jazz fotografija, Mala galerija, Cankarjev dom, 2006; Podobe minevanja, Galerija Photon, 2007; "Invisible Knowledge", Galway Arts Centre; 2013, Skozi njene oči, Utrinki lezbično-feministične produkcije, Galerija Alkatraz, 2013). Kot fotografinja je sodelovala tudi pri razstavi Janeza Janše Življenje II [v nastajanju] v MGLC-ju (2014) in KGLU, Slovenj Gradec, 2015.
