MG+MSUM

PREPIH | Robertina Šebjanič: Piscis ludicrous / Zamaknjeni pogled (Ligofilija)
15. februar 2018 — 15. april 2018
#
#
#
#
#
#
#
#
#

Robertina Šebjanič

Piscis ludicrous / Zamaknjeni pogled (Ligofilija)

Video esej, 15' 30''

 

Pogovor in odprtje: četrtek, 15. februar 2018, ob 19.00 uri, Muzej sodobne umetnosti Metelkova

Trajanje razstave: 15. februar 2018 — 15. april 2018

 

Sploh biti nekaj – kamen, kuščar, človek – je biti zavit.

Kako si misel želi, da bi se lahko zvijala in obračala kot kačja poezija.

Timothy Morton (Dark Ecology)

 

Robertina Šebjanič deluje v poljih živih sistemov (bioumetnosti) in zvočne umetnosti in z njima oblikuje interaktivne ambientalne odzivne potopitvene instalacije. Najpogosteje se ukvarja s kulturnimi, političnimi in biološkimi realnostmi v morskih in vodnih okoljih, ne nazadnje tudi zaradi nejasnih podob, ki jih tovrstna okolja zbujajo v človeških predstavah. V Piscis ludicrous / Zamaknjeni pogled (Ligofilija) umetnica z več vidikov predstavlja nečloveški subjekt – mehiškega salamandra aksolotla, enega od mnogih nekosmatih prijateljev, ki so skozi zgodovino zamikali človeški um:

  • aksolotl kot vrsta, ki ji grozi izumrtje v naravnem okolju;
  • aksolotl kot predmet znanstvenih raziskav zaradi njegovih neverjetnih regenerativnih sposobnosti, ki obljubljajo večno življenje;
  • aksolotl kot kulturna dediščina v biopolitičnih in dekolonialnih odnosih, kot vez z mitologijo v sodobnem svetu.

 

Umetnica postavlja potopitveno in poetično vizualno zvočno krajino, da bi gledalce na ravni čutnih zaznav spodbudila k razmisleku o novih (ekoloških) realnostih v času antropocena (ne glede na morebitne moralne sodbe). Z opremo za terensko snemanje je vstopila v življenjsko okolje aksolotlov in o razmerah v ekologiji razpravljala z nekaterimi znanstveniki, etnobiologi, kmeti (chinamperas) in drugimi izvedenci, ki spremljajo/motrijo zelo velike spremembe v aksolotlovem ekosistemu.

 

Aksolotli, ujeti v resničnost ekološke katastrofe, so skozi stoletja oblikovali številne predstave ljudi, ki so se z njimi srečevali. Španski naturalist je v 16. stoletju zabeležil njihovo ime v jeziku nahuatl in si zamislil latinsko ime piscis ludicrous – smešna riba. (Henderson, 16) V kratki zgodbi »Aksolotl« Julia Cortázarja je pripovedovalec zamaknjen, uročen. Doživi lastno metamorfozo, spreminjanje v aksolotla: »Gledal sem jih eno uro in potem odšel, ne da bi lahko mislil na kaj drugega.« Video esej ponuja večplasten pogled na živali in gledalec/ka doživlja podoben zamik kot tisti, o katerem piše Cortázar. Izziva dojemanje odnosa med nečloveškim subjektom in človekom. Raziskuje, kako bi lahko opažali parametre ekoloških potreb drugih vrst v času temne ekologije.

 

Aksolotli so stare Azteke fascinirali zaradi nenavadnega videza in izjemnih regenerativnih sposobnosti. Verjeli so, da je aksolotl utelešenje boga Xolotla, ki je bil brodnik umrlih v podzemni svet in bog ognja. Hkrati so tudi del njihove kulinarične tradicije in ljudskega zdravilstva.

 

Mitologija in znanstvena dejstva o aksolotlih, ki so pomešana s popularno kulturo, vabijo gledalce k poglobljenemu pogledu na sobivanje in soobstoj različnih vrst v sodobnem svetu. Od 19. stoletja naprej se je število aksolotlov povečalo, čeprav zgolj v laboratorijih, kjer podrobno raziskujemo njihovo biološko prednost – večno mladost. Po drugi strani so ljudje vzrok za njihovo (neizbežno) izumrtje v naravnem habitatu, in jezera okoli Ciudad de Méxica, kjer aksolotli živijo (so nekdaj živeli) v temi močvirij, izgubljajo simbolni pomen kot povezava med preteklostjo in prihodnostjo.

 

Z vsemi znanstvenimi zaslugami na področju regenerativne biologije ter obljubi o podaljševanju človeškega življenja, je človeštvu skoraj nemogoče videti aksolotle takšne, kakršni so – nečloveški subjekti v procesu neizogibnega izumiranja.

 

Projekt razpira vprašanje: Kdo opazuje koga? Kdo je viden kot (vodna) pošast in kdo je zaznavan kot optična utvara?

 

 

Bibliografija:

  • Cortázar, Julio, “Axolotl”, v Literaria, Buenos Aires, 1952.
  • Henderson, Caspar, The Book of Barely Imagined Beings. A 21th Century Bestiary, Chicago and London: The University of Chicago Press, 2013.
  • Morton, Timothy, Dark Ecology. For a Logic of Future Coexistence, New York: Columbia University Press, 2016.
  • Voss, Randal S.; Woodcock, Ryan; Zambrano, Luis, “A Tale of Two Axolotls”, v BioScience, številka 65, izdaja 12, 1. december 2015, str. 1134–1140

 

Ligofilija je serija raziskovalnih umetniških del, ki nastajajo na pobudo Robertine Šebjanič v želji, da bi raziskala ljubezen (gr.: philéō) do temè (gr.: lúgē) in do neznanih prebivalcev tistih krajev, ki so za ljudi negostoljubni.

 

___________________________

Robertina Šebjanič (SI) je intermedijska umetnica. V svojih delih prepleta umetnost z znanostjo in tehnologijo. Zadnja leta raziskuje predvsem žive sisteme, svoje umetniško-raziskovalne procese pa običajno izoblikuje v avdiovizualne performanse, zvočna dela in kompleksne potopitvene instalacije. Vsebinsko ideje in koncepte pogosto realizira v sodelovanju z drugimi avtorji, zato njena dela zaznamujeta interdisciplinarnost in neformalna integracija. Robertina Šebjanič je soustanoviteljica in aktivna članica skupine Theremidi Orchestra in članica mednarodne mreže Hackteria Network. Leta 2016 je na festivalu Ars Electronica v Linzu prejela častno omembo žirije v kategoriji Interactive Art + in bila nominirana za nagrado STARTS 2016 in Beli Aphroid za delo Aquatocene. Nastopala in razstavljala je na številnih odmevnih mednarodnih prizoriščih in dogodkih, kot so: Ars Electronica (Linz), Kosmica Festival, Laboratorio Arte Alameda (Ciudad de México), Le Cube (Pariz), Art Laboratory Berlin (Berlin), ZKM (Karlsruhe), re:publica (Berlin), Mladi Levi (Ljubljana), Strictly Analog (Ljubljana), Piksel Festival (Bergen), Device Art 5.015 (Klovičevi dvori, Zagreb in Eastern Bloc, Montreal) Eyebeam (New York), PORTIZMIR#3 (Izmir), Kiblix festival (Maribor), Galerija Kapelica (Ljubljana) in drugod. Domača spletna stran: http://robertina.net/.

 

 

 

Video esej: Piscis ludicrous / Zamaknjeni pogled (Ligofilija), 2018

Kamera, montaža, zvok: Robertina Šebjanič

Razstavo je pripravila: Ida Hiršenfelder

Besedilo: Robertina Šebjanič in Ida Hiršenfelder

Glas: Matija Drobne, Polona Torkar

Oblikovanje zvoka: Rok Kovač

Intervjuji: Tzintia Mendoza, CIBAC-UAMX: Dr. José Antonio Ocampo Cervantes, Arturo Vergara Iglesias, Alan Roy Jimenez Gutierrez, Angelina Saldaña; Instituto de Investigaciones Biomédicas UNAM: dr. Jesús Chimal Monroy in Brianda Berenice Lopez Avina, El Laboratorio de Restauración Ecológica UNAM: dr. Luis Zambrano

Prevod in lektura (slovenščina): Tamara Soban

Lektura (angleščina): Paul Steed

Tehnična podpora: Tomaž Kučer, Uroš Veber (Projekt Atol)

 


Produkcija: Serija Ligofilija, 2017-
Zavod Projekt Atol, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Sektor, CIBAC-UAMX (Centro de Investigaciones Biológicas y Acuícolas de Cuemanco Universidad Autonoma Metropolitana Unidad Xochimilco), Arte+Ciencia at UNAM (The National Autonomous University of Mexico), 2017 Art/Research Residency pri Arte+Ciencia at UNAM pod vodstvom Maríe Antonie González Valerio s pomočjo Roberta Rojasa Madrida, Transitio_MX 07 festival v Centro Multimedia celebrado en Centro Nacional de las Artes (CENART).

 

Svetovanje, intervjuji in posebna zahvala: Tzintia Mendoza, CIBAC-UAMX: Dr. José Antonio Ocampo Cervantes, Arturo Vergara Iglesias, Alan Roy Jimenez Gutierrez, Angelina Saldaña; Instituto de Investigaciones Biomédicas UNAM:  dr. Jesús Chimal Monroy in Brianda Berenice Lopez Avina, Arte+Ciencia UNAM: María Antonia González Valerio, Roberto Rojas Madrid, dr. Luis Zambrano (El Laboratorio de Restauración Ecológica UNAM),  Alejandra Ramos (UNAM), Francisco Martinez Perez, Secretario Auxiliar de la Cantera Oriente (REPSA), Pedro Soler, Miha Colner, Sarah Hermanutz, Annick Bureaud, Ale de la Puente, Ida Hiršenfelder (MG+MSUM), Kristijan Tkalec (Rampa Lab), Gregor Aljančič (Tular Cave Laboratory), Transitio_MX  festival, Centro Multimedia celebrado en Centro Nacional de las Artes (CENART).

 

 

 
Priporočamo