Prostorska tapiserija Ete Sadar Breznik na 3. bienalu tapiserije v Piranu, 1983

Od šestdesetih let 20. stoletja dalje je z obuditvijo jugoslovanske tkalske industrije nastajal po predlogah slikarjev in grafikov dekorativni unikatni tekstil za velike javne, poslovne in reprezentančne prostore. V osemdesetih letih je dobil dodaten zagon kot oprema novonastalih kulturnih institucij (Cankarjev dom), hotelov in bank, z novimi materiali in novimi eksperimenti pa je doživel tudi temeljito preobrazbo – tapiserija se je odlepila od stene v samostojno plastično telo v prostoru. Takšnemu razvoju je sledil tudi mednarodni bienale tapiserije, ki so ga od leta 1979 dalje organizirale Obalne galerije Piran. Klasičnim stenskim tapiserijam s prvega bienala so se kmalu pridružili prostorski eksperimenti v tolikšnem številu, da so bili na 3. bienale vabljeni le avtorji prostorskih tapiserij. Kot novost so jih namreč organizatorji želeli ločiti od klasične dvodimenzionalne tapiserije.