OHO
1966–1971, Jugoslavija, zdaj Slovenija / Yugoslavia, now Slovenia
Triglav, 1968
8 mm fim na video, 4' 26''
kamera: Naško Križnar
Živa skulptura Triglav je bila postavljena v središču Ljubljane 30. decembra leta 1968. Leta 1968 so se številne akcije in dogodki OHO odvijali v parku. David Nez, Milenko Matanović in Drago Dellabernardina so to akcijo uprizorili kot novoletno darilo prebivalcem Ljubljane. Tri glave alegorično oživljajo besedno igro, ki se nanaša na pomen besede Triglav, imena najvišje slovenske gore.
AMBIENT IX
OHO
Grupno šolanje v Čezsoči, 1970
Solarna skulptura v Novi Gorici, 1970
DAVID NEZ
Kozmologija, 1969
Simultano-simetrična realizacija na dveh krajih, 1970
Koncept: Kip luna, Tribuna XVIII / 12 (2. 4.1969)
ANDRAŽ ŠALAMUN
Noč, lok, goreče puščice, 1970
MILENKO MATANOVIĆ
Interkontinentalni grupni projekt Amerika–Evropa, 1970
Koncept: Milenko Matanović bo razstavil planet Zemljo, Tribuna XVIII / 12 (2. 4.1969)
Zadnja razstava, 1969
Konstelacija sveč na polju ustreza konstelaciji zvezd na nebu, 1970
Relacija Sonce – dolina Zarice – Venera, 1970
MARKO POGAČNIK
Interkontinentalni grupni projekt Amerika–Evropa, 1970
Medialni sistemi, 1970
Magične stopnice, 1970
Multipliciranje znaka, 1970
Poletni projekti, 1969
montaža Naško Križnar
Moderna galerija, 1970
montaža Naško Križnar
Družina v Šempasu (1971–79)
Ciklus žita, kruha in komposta, 1978
Koncept komune v Šempasu, 1977
Družina v Šempasu, skupnost, 1978
Vizija novo razvijajoče se civilizacije miru , 2006
Narejeno za razstavo Zbirka Arteast 2000+23, Moderna galerija, Ljubljana
Skupina OHO, ki je delovala med letoma 1966 in 1971, je bila med najbolj zanimivimi in pomembnimi predstavniki avantgardne umetnosti šestdesetih let v srednji in vzhodni Evropi. V nekaj letih, ko je skupina delovala, so njeni člani in sodelavci razvili razne strategije in postopke, od t.i. reizma (zamisli neantropocentričnega sveta “stvari”) prek svojevrstnih oblik arte povera, procesualne umetnosti, performansa in body arta, land arta in konceptualizma. V zadnjem obdobju svojega dela so člani skupine razvili izvirno kombinacijo konceptualizma, ekoloških vidikov in ezoteričnih teorij. Uporabljali so, na primer, telepatijo in podobna sredstva, s katerimi so hoteli doseči ravnovesje med člani skupine in harmonično razmerje z naravo in vsem vesoljem. Še zlasti je pomembno, da niso kratko in malo prevzemali že obstoječih umetnostnih oblik, marveč so razvijali izvirne strategije ali pa so obstoječe modele spreminjali, da so jih prilagodili svoji filozofiji in okoliščinam, v katerih so delali. Projekti v pokrajini so še zlasti jasen zgled takšnega dela. Če jih primerjamo z Earthworks ameriških umetnikov, lepo vidimo, kako OHO-jevske projekte določajo tako ekološka drža članov skupine kot posebnosti same pokrajine. Posegi so navadno majhni, neagresivni, začasni in ne zahtevajo težkih strojev ali zapletene tehnologije. Projekt Milenka Matanovića Žito in vrvica je le vrv, ki je napeta čez polje in je malo upognila žito. Pa vendar ta minimalni poseg ustvarja čustveno intenzivno podobo z bogatimi konotacijami. Še en zgled za to so ogledala, ki jih je David Nez postavil v pokrajino; delo je nastalo dobesedno hkrati z Smithsonovim projektom Mirror Displacements.
OHO projekti I, II, III, 1970
Skupina OHO, Marko Pogačnik (1944), Slovenija
Programirani gozd, 1969
Skupina OHO, Marko Pogačnik (1944), Slovenija
Smrekov gozd s 365 debli, aluminijev trak, numerični program, Meja pri Kranju, poletni projekti
Žito in vrvica, 1969
Skupina OHO, Milenko Matanović (1947), Slovenija
Ogledala, poletni projekti, 1969
Skupina OHO, David Nez (1949), ZDA
Ambient, Galerija Doma Omladine Beograd, 1969
Skupina OHO, Andraž Šalamun (1947), Slovenija
