OHO: Triglav, 1968 in izbrana dela iz zbirke
#

OHO

1966–1971, Jugoslavija, zdaj Slovenija / Yugoslavia, now Slovenia

 

Triglav, 1968

8 mm fim na video, 4' 26''

kamera: Naško Križnar

 

Živa skulptura Triglav je bila postavljena v središču Ljubljane 30. decembra leta 1968. Leta 1968 so se številne akcije in dogodki OHO odvijali v parku. David Nez, Milenko Matanović  in Drago Dellabernardina so to akcijo uprizorili kot novoletno darilo prebivalcem Ljubljane. Tri glave alegorično oživljajo besedno igro, ki se nanaša na pomen besede Triglav, imena najvišje slovenske gore. 

 

AMBIENT IX

OHO

Grupno šolanje v Čezsoči, 1970

Solarna skulptura v Novi Gorici, 1970

 

DAVID NEZ

Kozmologija, 1969

Simultano-simetrična realizacija na dveh krajih, 1970

Koncept: Kip luna, Tribuna XVIII / 12 (2. 4.1969)

 

ANDRAŽ ŠALAMUN

Noč, lok, goreče puščice, 1970

 

MILENKO MATANOVIĆ

Interkontinentalni grupni projekt Amerika–Evropa, 1970

Koncept: Milenko Matanović bo razstavil planet Zemljo, Tribuna XVIII / 12 (2. 4.1969)

Zadnja razstava, 1969

Konstelacija sveč na polju ustreza konstelaciji zvezd na nebu, 1970

Relacija Sonce – dolina Zarice – Venera, 1970

 

MARKO POGAČNIK

Interkontinentalni grupni projekt Amerika–Evropa, 1970

Medialni sistemi, 1970

Magične stopnice, 1970

Multipliciranje znaka, 1970

Poletni projekti, 1969

montaža Naško Križnar

Moderna galerija, 1970

montaža Naško Križnar

Družina v Šempasu (1971–79)

Ciklus žita, kruha in komposta, 1978

Koncept komune v Šempasu, 1977

Družina v Šempasu, skupnost, 1978

Vizija novo razvijajoče se civilizacije miru , 2006

Narejeno za razstavo Zbirka Arteast 2000+23, Moderna galerija, Ljubljana

 

Skupina OHO, ki je delovala med letoma 1966 in 1971, je bila med najbolj zanimivimi in pomembnimi predstavniki avantgardne umetnosti šestdesetih let v srednji in vzhodni Evropi. V nekaj letih, ko je skupina delovala, so njeni člani in sodelavci razvili razne strategije in postopke, od t.i. reizma (zamisli neantropocentričnega sveta “stvari”) prek svojevrstnih oblik arte povera, procesualne umetnosti, performansa in body arta, land arta in konceptualizma. V zadnjem obdobju svojega dela so člani skupine razvili izvirno kombinacijo konceptualizma, ekoloških vidikov in ezoteričnih teorij. Uporabljali so, na primer, telepatijo in podobna sredstva, s katerimi so hoteli doseči ravnovesje med člani skupine in harmonično razmerje z naravo in vsem vesoljem. Še zlasti je pomembno, da niso kratko in malo prevzemali že obstoječih umetnostnih oblik, marveč so razvijali izvirne strategije ali pa so obstoječe modele spreminjali, da so jih prilagodili svoji filozofiji in okoliščinam, v katerih so delali. Projekti v pokrajini so še zlasti jasen zgled takšnega dela. Če jih primerjamo z Earthworks ameriških umetnikov, lepo vidimo, kako OHO-jevske projekte določajo tako ekološka drža članov skupine kot posebnosti same pokrajine. Posegi so navadno majhni, neagresivni, začasni in ne zahtevajo težkih strojev ali zapletene tehnologije. Projekt Milenka Matanovića Žito in vrvica je le vrv, ki je napeta čez polje in je malo upognila žito. Pa vendar ta minimalni poseg ustvarja čustveno intenzivno podobo z bogatimi konotacijami. Še en zgled za to so ogledala, ki jih je David Nez postavil v pokrajino; delo je nastalo dobesedno hkrati z Smithsonovim projektom Mirror Displacements.

 

 

OHO projekti I, II, III, 1970

Skupina OHO, Marko Pogačnik (1944), Slovenija

 

Programirani gozd, 1969

Skupina OHO, Marko Pogačnik (1944), Slovenija

Smrekov gozd s 365 debli, aluminijev trak, numerični program, Meja pri Kranju, poletni projekti

 

Žito in vrvica, 1969

Skupina OHO, Milenko Matanović (1947), Slovenija

 

Ogledala,  poletni projekti,  1969

Skupina OHO, David Nez (1949), ZDA

 

Ambient, Galerija Doma Omladine Beograd, 1969

Skupina OHO, Andraž Šalamun (1947), Slovenija