IZJAVA | Nika Autor ob izgonu družine iz države

 

Danes so bili iz Slovenije izgnani Carol, Adel in Hany.

 

Vse tri sem poznala, saj sem z njimi v lanskem letu preživela kar nekaj mesecev, ko smo skupaj s čudovito ekipo zagriženih posameznikov poskušali vzpostavljati drobce normale v popolnoma nečloveški, absurdni in dehumanizirajoči instituciji, ki se imenuje Azilni dom. Vsak dan smo poskušali premikati meje ponižujočih odnosov in pogojev bivanja, po milimetrih in gramih. A ti milimetri so se merili v vesoljskih miljah in bili težki tone.

 

Ne gre za to, da bi jih morali poznati ali da bi potrebovali izkušnjo; da vemo, da je to kar se je zgodilo danes in se bo dogajalo tudi jutri hudo narobe; da vemo, da so rasizem, ksenofobija in izključevanje nedopustni. To kar smo lahko danes v zgodnjih jutranjih urah videli pred Azilnim domom, se v tišini odvija za stenami Azilnih domov, v postopkih MNZ-ja in za visoko ograjo Centra za tujce vsak dan, prav vsak. To je prostor normalizacije norosti, normalizacije poniževanja in izključevanja. To je prostor, kjer tisti, ki so v službi pomoči ranljivejšim (v tem primeru socialni delavci) z nasmehom, ki ga vidimo na fotografijah, pospremijo begunske družine v deportacijsko izvrševanje, in kjer tisti ki potrebujejo pomoč, vsakodnevno doživljajo pritiske, poniževanja in popolno razčlovečenje v že naprej izgubljenih pravnih postopkih in v že naprej pripravljenih in natančno določenih psa nevrednih pogojih bivanja.

 

Prav tako lani sem prejela laskavo povabilo, da v letu 2017 predstavljam državo Slovenijo na Beneškem bienalu z delom, ki naj bi nagovarjalo, aktiviralo in angažiralo pogled. Izbira bi lahko bila tudi drugačna. Sedaj zastopam državo, ki v ksenofobnem in sovražem odnosu (zadnja nasprotovanja naselitvi beguncev v Škofijah, sprejetje novega zakona o tujcih, azilni postopki zapiranja in vračanja beguncev, itd.) do ljudi, ki iščejo zatočišče, mir in predvsem normalno življenje, tem to do skrajnosti onemogoča. Temu nasprotujem, kot umetnica in kot človek. Proti temu glasno in jasno protestiram, zato država, gospa Györkös in gospod Cerar, nehajte takoj. Nehajte zdaj!

 

Umetnost je tista kategorija družbe, ki združuje dejavnike družbenega in ne ostaja brezbrižna do socialnega in političnega konteksta, v katerem obstaja. A kako naj obstaja in se ohranja, ko v isti državi na obroke uničujemo človeška življenja? In kako naj v tako absurdni situaciji razmišljamo o umetnosti, sploh ko se vseskozi vsiljuje misel, da so časi “ko je pogovor o drevesih skorajda zločin, ker vsebuje toliko molka“ , ki je tako trdovratna? Za družbo vključevanja, strpnosti, enakopravnosti in za družbo odprtih meja za vse begunke in begunce, brez izjeme!

 

Nika Autor

22. marec 2017

 

_________________ 
Moderna galerija in KGLU - Koroška galerija likovnih umetnosti galerija likovnih umetnosti, producenta letošnjega Beneškega bienala, podpirata in podpisujeta izjavo.

Priporočamo