OD MUZEJA MODERNE UMETNOSTI K MUZEJU SODOBNE UMETNOSTI
MODERNA GALERIJA
Moderna galerija je bila ustanovljena leta 1948 kot muzej moderne umetnosti. Pobudo za gradnjo nacionalnega muzeja in razstavišča, ki bo za razliko od Narodne galerije predstavljalo moderno umetnost, je dal umetnostni zgodovinar Izidor Cankar, zidavo pa je omogočila znatna finančna podpora iz zapuščine industrialca Dragotina Hribarja. Novo muzejsko stavbo je v tridesetih letih zasnoval eden najvidnejših slovenskih arhitektov 20. stoletja Edvard Ravnikar.
Do razpada nekdanje skupne države Jugoslavije je Moderna galerija sistematično zbirala dela slovenskih umetnikov. Tudi njena razstavna politika je bila usmerjena predvsem nacionalno, največja izjema je bil leta 1955 ustanovljeni Mednarodni grafični bienale, katerega organizacijo je sredi osemdesetih let prevzel Mednarodni grafični likovni center, ki je takrat postal samostojna institucija.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je Moderna galerija postala osrednja državna ustanova za moderno in sodobno umetnost in vse bolj aktivna povezovalka lokalnega prostora z mednarodnim, še zlasti srednje- in vzhodnoevropskim kontekstom. Eden glavnih rezultatov slednje usmeritve je postala leta 2000 ustanovljena mednarodna zbirka Arteast 2000+. V zadnjem desetletju se je Moderna galerija veliko posvečala urejanju prostorske stiske, reorganizaciji dela in redefiniranju vloge muzeja v družbenopolitičnem kontekstu. Leta 2011 je svojo dejavnost dokončno razdelila na dve veliki enoti, Moderno galerijo (muzej moderne umetnosti), ki ostaja v obstoječi stavbi na Tomšičevi ulici, in Muzej sodobne umetnosti Metelkova v kompleksu nekdanje vojašnice na Metelkovi ulici.
DVE STAVBI MODERNE GALERIJE
Matična stavba Moderne galerije je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja že povsem pretesna za rastočo muzejsko zbirko in vse obsežnejši program na področju moderne in sodobne umetnosti ter neustrezna sodobnim muzejskim standardom. Leta 2007 se je začela popolna prenova stavbe, ki je trajala do jeseni 2009. Prenova je delo biroja Bevk Perović arhitekti. Spomeniško zaščitena stavba je ohranila vse dotedanje značilnosti, do bistvenih sprememb je prišlo le v kletnih prostorih, kjer je poleg sodobnih depojev in fotoateljeja Moderna galerija dobila dodatna prostora za obiskovalce, avditorij in kavarno.
Že leta 1995 je Ministrstvo za kulturo RS Moderni galeriji zaradi prostorske stiske dodelilo v uporabo še eno stavbo, in sicer nekdanjo vojašnico Jugoslovanske ljudske armade na Metelkovi. Še pred obnovo je bila leta 2000 tam prvič predstavljena zbirka Arteast 2000+, ki je že takrat najavila koncept muzeja sodobne umetnosti. Šele leta 2011 obnovljena stavba pa je omogočila Moderni galeriji, da je uresničila dolgo načrtovano reorganizacijo dela v okviru dveh enot – Moderne galerije (muzej moderne umetnosti) in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) .
Stavba MSUM-a je del nekdanjega avstroogrskega vojaškega kompleksa, ki ga je po drugi svetovni vojni prevzela Jugoslovanska ljudska armada. Po njenem odhodu leta 1991 je država južni del kompleksa dala v uporabo muzejem, severni del pa so zasedli umetniki in aktivisti, ki so leta 1993 ustanovili AKC Metelkova Mesto. Južni del je Ministrstvo za kulturo RS zasnovalo kot muzejski kare in najprej obnovilo stavbe Slovenskega etnografskega muzeja in dislocirane enote Narodnega muzeja Slovenije ter nazadnje še stavbo, v kateri je Moderna galerija predvidela prostor za sodobno umetnost . Obnovo vojašnic in ureditev kareja je prevzel biro Groleger arhitekti.
NOVA ENOTA MODERNE GALERIJE:
MUZEJ SODOBNE UMETNOSTI METELKOVA (MSUM)
Razlika med Moderno galerijo (muzejem moderne umetnosti) in MSUM-om temelji na zgodovinskem razvoju Moderne galerije, njenih zbirk, razstavne politike in kulturno-političnega konteksta ter na potrebi po prevrednotenju modernizma in artikulaciji sodobnosti kot nečesa, kar se nujno razlikuje tako od modernizma kot od postmodernizma in označuje posebno stanje umetnosti, njenih institucij in družbenih pogojev.
Moderna galerija v času socializma ni povsem ustrezala prevladujoči, tj. zahodni paradigmi muzeja moderne umetnosti, čeprav se je po svojih najboljših močeh zgledovala po njej. V smislu arhitekture in predstavitvenih načinov umetnosti je sicer sledila modernističnim kanonom, vendar se je hkrati z njimi skušala izogibati ideološkimi pritiskom. Zanimivo je, da je na koncu prav modernistični formalizem še najbolj ustrezal oblastem, ki so s pridom znale izkoristiti njegovo navidezno nevtralnost in nezainteresiranost za aktualne družbene probleme.
V času tranzicije po padcu komunističnega režima je bila Moderna galerija finančno in kadrovsko podhranjena institucija. Ob tem, da ni mogla postati postmoderni muzej senzacij in intenzivnih doživetij, pa si tega niti nikoli ni želela; na pragu novega tisočletja je že precej jasno razvila koncept muzeja sodobne umetnosti, ki zagovarja pluralnost narativov in prioritete lokalnih prostorov, ki želijo le z lastnim simbolnim kapitalom vstopati v enakovredne dialoge z drugimi prostori.
MSUM kot ena izmed velikih enot Moderne galerije je samo na videz antiteza muzeju moderne umetnosti, saj opozarja na tisto, kar je bilo v 20. stoletju ves čas prisotno in se ni dalo popolnoma zajeti v ortodoksno modernistično razlago. Zaradi tega tudi muzej moderne umetnosti ne ostaja popolnoma enak, kot je bil prej, ampak med drugim poudarja prav ta dialektični odnos med modernim in sodobnim.
