Park Tivoli je v omejeni, javnosti nedostopni obliki obstajal že v času srednjega veka, svojo današnjo podobo pa je dobil s številnimi preoblikovanji od 19. stoletja dalje. Na začetku 20. stoletja je Matija Jama naslikal pogled na Ljubljano, kakor se odpira iz parka.
Moderni koncept javnega parka se je razvil v 19. stoletju kot odgovor na industrializacijo mest. Park je deloval kot navidezni antipod industriji, delavcem pa je omogočal možnost preživljanja prostega časa v urejeni »naravi« med ribniki in drevoredi. Pri tem je koncept parka temeljil na pojmovanju narave kot kulturne kategorije, tj. nečesa, kar je mogoče oblikovati in nadzorovati. Oblikovanje parkov kot kuriranih javnih prostorov je potekalo vzporedno z industrijsko in kolonialno ekspanzijo Zahoda, zato jih René van der Velde in Saskia de Wit interpretirata kot model kolonizacije narave v mestu.
Impresionizem je prispeval k utrditvi takšnega koncepta narave, pri čemer se njegove ideološke posledice pogosto ne odražajo v motivih. Jamov pogled iz Tivolija ne kritizira urbane širitve ali ideoloških podstavkov javnega parka. Park, »zelena pljuča mesta«, nam sicer omogoča stik z naravo, a obenem se mesto širi in uničuje okoliško naravo. Park zato deluje kot anestetik, ki preusmerja pozornost od okoljskega uničevanja in urbanega širjenja k antropogeni podobi »narave«.
