MG+MSUM

MEDNARODNA KONFERENCA | Ves svet kot naš svet
03. december 2020 — 04. december 2020
#

Ves svet kot naš svet
3. − 4. december 2020

Moderna galerija, Ljubljana in svetovni splet

 

Mednarodna konferenca, del programa nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo 2020.

Organizirata: Moderna galerija, Ljubljana in Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo s podporo ERSTE sklada.

Mednarodna konferenca, zasnovana v sodelovanju z Društvom Igor Zabel, vnovič premišlja univerzalno v času globalnega kapitalizma in pandemije, da bi na novo razmislili skupno prihodnost in pojavnost umetnosti v svetu, ki (še) ni naš svet. Z nami bodo: T. J. Demos, Boris Groys, ruangrupa, Apolonija Šušteršič, Alberto Toscano in Alenka Zupančič.
 

Dogodek bo na ogled prek spletnega prenosa v živo in bo potekal v angleščini. Prijavite se k ogledu spletnega prenosa (Prijava).

 

Konferenca se posveča ponovnemu premisleku vprašanj, ki zadevajo tako človeško družbo kot tudi ves planet, se pravi vso naravo, in so v tem smislu univerzalna. Čas pandemije koronavirusa je akumuliral in še bolj ostro opozoril na različne krize – okoljsko, migracije, krizo javnih sistemov, še zlasti zdravstva, šolstva in kulture –, ki pa imajo skupni imenovalec, globalni kapitalizem. Krizne čase izrabljajo mnogi, ki iz tega kujejo dobiček, v njih rastejo avtoritarni režimi, vse bolj se kršijo univerzalne človekove pravice ter pravice narave. K vsemu temu bi lahko dodali še krizo politike, ali natančneje, političnih alternativ, ki bi zmogle oblikovati programe, ki bi danes spričo vseh naštetih kriz morali delovati univerzalno.

 

Univerzalizem kot politični in ideološki projekt družbenega napredka moderne dobe in sam koncept univerzalnega sta skozi desetletja postmoderne kritike totalitete, velikih zgodb in utopij ter poudarjanja pomena partikularnosti, raznolikosti, policentričnosti ipd. izgubila na svoji vrednosti in pomenu. Hkrati z devalvacijo političnega projekta univerzalizma se je projekt neoliberalizma izenačil z globalizmom in postal absolutna sila, ki determinira svet po meri trga.


Pandemija koronavirusa je vsaj na videz in vsaj začasno stresla glavne postavke neoliberalizma. Pokazala je, da je še včeraj nezamisljivo, na primer upočasnitev gospodarstva, mogoče. Pokazala je, da so bili problemi, na katere so že dolgo opozarjali kritiki hitrega gospodarskega napredka in rasti ter uničevanja narave in okolja, resnično pripeljani do skrajnosti in da je pandemija njihova posledica. Dala nam je lekcijo o pomenu solidarnosti in soodvisnosti. Osvetlila je, da urgentno potrebujemo javne dobrine, javni sektor, sodelovanje s civilno družbo ter trajnostni in sonaravni razvoj.

 

Kako pa je pandemija, ki je stresla ves svet, vplivala na umetnost in njene institucije? Kaj pomeni ta »ves svet« v teh konkretnih okoliščinah? Koliko je ta ves svet tudi naš svet?

 

Skozi 20. stoletje je pretežno veljalo, da mora biti umetnost univerzalna in iskati splošno veljavne obrazce, (abstrakten) likovni jezik, ki sega onkraj nacionalnih meja in kulturnih razlik, onkraj partikularnega. Iz tega obdobja smo se naučili tudi, da se za konceptom univerzalnega lahko skrivajo partikularni – hegemonistični, imperialistični in kolonialistični interesi. Danes, ko je umetniški svet obrnjen h geografskim in kulturnim različnostim, rasnim, spolnim in drugim partikularnostim, je kapital prevzel nalogo abstrahiranja. Umetniški imaginariji sledijo tako enemu kot drugemu; kot imamo vse več »realizmov« in skupnostih projektov, tako se umetniki ukvarjajo tudi z vizualizacijo dominantnih abstraktnih sil kapitala.

 

Konferenca se posveča širšima temama, v okviru prej opisanih pogojev:

  • Prva se tiče partikularnih vprašanj, ki se skozi umetnost in njen sistem dotikajo različnih agentur in mikropolitik – od zavzemanja za pravice različnih manjšin in skupnosti ter raznoraznih izboljšav v lokalnih okoljih do boja proti rasizmu, rastočim nacionalizmom in populizmom, uničevanju narave, ... Koncepta skupnega si gotovo ne moremo več predstavljati brez naslavljanja vprašanj partikularnega. Ali morajo umetnost in njene institucije v tem smislu ostati bolj zavezane partikularnim in konkretnim temam ali pa jih lahko povežejo v transverzalno kritično platformo?
  • Druga pa se loteva vprašanja, kako si umetnost danes zamišlja univerzalizem in kako upodablja vseobsegajoče sile, kot je na primer sila globalnega kapitalizma? Kako danes upodobiti totaliteto, univerzalno? Kaj se lahko naučimo iz historičnih družbenih in umetniških projektov univerzalnega za potrebe današnjega časa? Kako umetnost upodablja dejstvo, da živimo v času digitalne abstrakcije in vladavine abstraktnega kapitala?

 

K sodelovanju vabimo umetnike, teoretike, kustose, da na osnovi vnovičnega premisleka  univerzalnega v času globalnega kapitalizma in pandemije na novo razmislimo skupno prihodnost in pojavnost umetnosti v svetu, ki (še) ni naš svet.

 

Četrtek, 3.december 2020, 15.00–17.00

Govorci: Boris Groys, Alberto Toscano, Alenka Zupančič

1. panelna diskusija: kako si umetnost danes zamišlja univerzalizem in kako upodablja vseobsegajoče sile, kot je globalni kapitalizem

15.00–15.15 uvodni nagovor, Zdenka Badovinac (Moderna galerija) in Urška Jurman (Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo)

15.15–15.35 Alenka Zupančič

15.35–15.55 Boris Groys

15.55–16.15 Alberto Toscano

16.15–17.00 debata, ki jo moderira Dražen Dragojević

 

Petek, 4. december 2020, 15.00–17.00

Govorci: T. J. Demos, Ruangrupa, Apolonija Šušteršič

2. panelna diskusija: vprašanje odnosa med partikularnim, konkretnim in univerzalnim v sodobni umetnost.

15.00–15.15 uvodni nagovor,  moderator Dražen Dragojević

15.15–15.35 Apolonija Šušteršič

15.35–15.55 ruangrupa

15.55–16.15 T. J. Demos

16.15–17.00 debata, ki jo moderira Dražen Dragojević

 

 

Program, 3. december 2020

15.00–17.00

Moderator: Dražen Dragojević

Uvodni nagovor: Zdenka Badovinac, v.d. direktorice Moderne galerije in Urška Jurman (Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo)

 

15.15–15.35

Alenka Zupančič: Umetnost presenečenja

Ali je umetnost »od tega sveta« ali ni »od tega sveta«? Ima to vprašanje, če ga ne postavimo v religiozni perspektivi, sploh kakšen smisel? Predstavitev bo izhajala iz teze, da je umetnost najmočnejša tedaj, ko pogled na svet odpre posredno, iz neke nove in presenetljive realnosti, ki jo ustvari sama. Umetnosti, ki nas z ničemer ne preseneti, ampak nam pokaže pričakovano, nemara spodleti prav v tem, da bi vzpostavila dejanski odnos s svetom in ne bila le njegov komentar ali odraz. V tem smislu je umetnost vselej tudi umetnost presenečenja, ki iz nepričakovane perspektive svet šele vzpostavi kot svet.


Alenka Zupančič je filozofinja in družbena teoretičarka. Kor raziskovalka je zaposlena na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, deluje pa tudi kot profesorica na European Graduate School v Švici. Znana je po svojem delu na presečišču filozofije in psihoanalize, objavila je vrsto člankov in knjig pri mednarodnih založbah, med drugim The Shortest Shadow: Nietzsche's Philosophy of the Two (MIT Press, 2003), The Odd One In: On Comedy (MIT Press, 2008), Why Psychoanalysis: Three Interventions (NSU Press, 2008), Ethics of the Real: Kant and Lacan (Verso, 2012) in, nedavno, What is Sex? (MIT Press, 2017).

 

15.35–15.55

Boris Groys: Univerzalni subjekt skrbi

V sodobni družbi obstaja univerzalni način dela – to je skrb kot delo. Naša civilizacija ima skrb za človeško življenje za svoj najvišji cilj. Foucault je pravilno trdil, da so moderne države biopolitične. Njihova glavna naloga je skrbeti za fizično dobrobit prebivalstva. A naša kultura nenehno proizvaja tudi razširitve našega materialnega telesa: umetniška dela, knjige, fotografije, dokumente, videe, elektronsko pošto, spletne strani itd. Vsi ti predmeti in dokumenti se hranijo še nekaj časa po naši smrti. Oskrbujemo pokopališča, muzeje, knjižnice, zgodovinske arhive, javne spomenike in kraje zgodovinskega pomena. Ohranjamo kulturno identiteto, zgodovinski spomin, tradicionalne urbane prostore in način življenja. In skrbimo zase – za lastno preživetje in lastno kulturno življenje po smrti. Univerzalni subjekt je subjekt skrbi.

Boris Groys je umetnostni kritik, teoretik medijev, kustos in filozof. Dela kot profesor ruskih in slovanskih študij na Univerzi v New Yorku ter profesor filozofije in umetnostne teorije na European Graduate School v Švici. V svojem delu se posveča avantgardi ter sodobni umetnosti in umetnostni teoriji. Kuriral je ruski paviljon na Beneškem bienalu 2011, sokuriral Bienale v Šanghaju 2012, bil je tudi kustos 8. trienala sodobne umetnosti U3: Onkraj naše oble (2016, Moderna galerija, Ljubljana). Med njegovimi knjigami so: History Becomes Form: Moscow Conceptualism (MIT Press, 2010), An Introduction to Antiphilosophy (Verso Books, 2012), Under Suspicion: A Phenomenology of Media (Columbia University Press, 2012), On the New (Verso Books, 2014), In the Flow (Verso Books, 2016), Russian Cosmism (MIT Press, 2018).

 

15.55–16.15

Alberto Toscano: Kvantitete preteklosti – Fotografija in učinki kapitala

V predstavitvi se bo Toscano vrnil k razpravi o odnosu med fotografijo, krajino in logistiko iz dela Cartographies of the Absolute (2015, z Jeffom Kinklom) in jo razširil z razmislekom o treh aktualnih knjigah o ameriški krajinski fotografiji: Petrochemical America Richarda Misracha in Kate Orff, American Power Mitcha Epsteina ter Black Maps: American Landscape and the Apocalyptic Subime Davida Maisala. Predstavitev bo obravnavala opustošenje okolja in njegovo povezavo z rasnim kapitalizmom v luči argumentov Fredrica Jamesona o »mrtvem delu« iz njegove knjige Representing Capital (2011).

Alberto Toscano je profesor kritične teorije in sodirektor Centra za filozofijo in kritično teorijo na Goldsmiths kolidžu Univerze v Londonu. Od leta 2004 je član uredniškega odbora revije Historical Materialism: Research in Critical Marxist Theory in urednik zbirke The Italian List pri založbi Seagull. Je avtor del The Theatre of Production (Palgrave Macmillan, 2006), Fanaticism: On the Uses of an Idea (Verso, 2010; druga izdaja 2017) in soavtor že omenjene Cartographies of the Absolute (Zero Books, 2015). Prevaja Negrija, Badiouja in druge sodobne mislece ter veliko objavlja o kritični teoriji, politiki in kulturi.

 

16.15–17.00

Diskusija, ki jo moderira Dražen Dragojević

Dražen Dragojević se giblje na koordinatah Berlin−Ljubljana, kultura−teorija−mediji, koncipiranje−produciranje−komuniciranje−angažiranje, knjiga−televizija−oder−galerija−film−klub. Sodeluje s kulturimi festivali Indigo, Grounded in Sonica ter nastajajočima projektoma Galerija Cukrarna in EPK Ljubljana 2025.

 

 

Program, 4. december 2020

15.00–17.00

Uvodni nagovor: Dražen Dragojević

 

15.15–15.35

Postati lokalen

Apolonija Šušteršič bo s položaja umetnice, ki dela z lokalnimi prebivalci in okolji iz nelokalne perspektive, govorila o protislovju med partikularnim in univerzalnim. Kako se metoda, razvita v točno določenem primeru, uporablja v novi situaciji, kako vpliva nanjo in ustvari novo delo? Kakšna prestavitev je mogoča, ko govorimo o kontekstualno specifičnem umetniškem projektu? Zakaj in kako rekontekstualizirati umetniški projekt, ki je bil ustvarjen za specifičen kraj, čas in situacijo, leta kasneje, v nekem kraju in situaciji, ki sta zgodovinsko in politično drugačna? Ali je rekontekstualizacija primerna metoda za ustvarjanje novega dela, ki ima relevanten in posodobljen odnos z obstoječim, a novim kontekstom – v času in kraju?

Apolonija Šušteršič je arhitektka in umetnica. Diplomirala je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (1992) in zaključila podiplomski študij umetnosti na amsterdamski Rijksakademie (1996). V obdobju 2003–08 je bila profesorica in predstojnica Oddelka za umetnost v javnem prostoru na Kraljevem inštitutu za umetnost v Stockholmu. Leta 2013 je zaključila doktorski študij na Umetnostni akademiji Malmö Univerze v Lundu na Švedskem. Od leta 2014 je profesorica na Nacionalni akademiji za umetnosti v Oslu.

Šušteršič razvija transdisciplinarne in participatorne projekte za javni prostor in znotraj njega. Nekatera njena delo so: Home Design Service (Casco Projects, Utrecht, 2001), Garden Service (z Meike Schalk, EIF – Edinburški mednarodni festival, 2007), SUNSETCINEMA (z Bik van der Pol, Luksemburg, 2007), Community Pavilion Hustadt (Bochum, 2011) in Neighbours and Citizens (Gävle, 2015–). Predstavila se je na številnih razstavah, med drugim v Moderna Museet v Stockholmu, na Berlinskem bienalu 3, v Moderni galeriji v Ljubljani, Generali Foundation na Dunaju, na Bienalu 3 v Tirani, v MuHKA v Antwerpnu in na 12. arhitekturnem bienalu v Benetkah.

 

15.35–15.55

ruangrupa je kolektiv s sedežem v Džakarti, ustanovljen leta 2000. Je neprofitna organizacija, ki si prizadeva za umetnost v urbanem kontekstu ob sodelovanju umetnikov in področij, kot so družbene vede, politika, tehnologija, mediji itd., da skupaj kritično premotrijo in pretresejo vprašanja urbanosti v sodobni indonezijski družbi. ruangrupa ustvarja tudi kolaborativna dela v obliki umetniških projektov, kot so razstave, festivali, umetniški laboratoriji, delavnice, raziskave, izdajanje knjig, različnih publikacij in spletnih revij.

ruangrupa je leta 2018 soustanovila GUDSKUL: kolektiv za sodobno umetnost in študije ekosistemov. Gre za javni učni prostor za udejanjanje razširjenega razumevanja kolektivnih vrednot, kot so enakost, deljenje, solidarnost, prijateljstvo in občutek za skupno.

Kot umetniški kolektiv je ruangrupa vključena v številne projekte sodelovanja in izmenjave, vključno s sodelovanjem na velikih razstavah, kot so Bienale Gwangju (2002, 2018), Bienale v Istanbulu (2005), Trienale sodobne umetnosti Asia Pacific (Brisbane, 2012), Singapurski bienale (2011), Bienale v São Paulu (2014), Trienale Aichi (Nagoja, 2016) in Cosmopolis v Centru Pompidou (Pariz, 2017). Leta 2016 je kurirala transACTION: Sonsbeek 2016 v Arnhemu na Nizozemskem. Pred nedavnim je bila izbrana za umetniškega vodjo 15. documente, ki bo potekala leta 2022.

 

15.55–16.15

T. J. Demos je nagrajevan avtor in profesor vizualne kulture na Kalifornijski univerzi v Santa Cruzu ter direktor njenega Centra za kreativne ekologije. Piše predvsem o sodobni umetnosti, globalni politiki in ekologiji, njegovi najnovejši deli sta Against the Anthropocene: Visual Culture and Environment Today (Sternberg Press, 2017) in Decolonizing Nature: Contemporary Art and the Politics of Ecology (Sternberg Press, 2016). 2015 je sokuriral razstavo Rights of Nature: Art and Ecology in the Americas v galeriji Nottingham Contemporary, leta 2014 pa je organiziral cikel Specters: A Ciné-Politics of Haunting v Muzeju Reina Sofia v Madridu. Spomladi 2020 je bil štipendist Gettyjevega raziskovalnega inštituta, obenem pa direktor raziskovalnega projekta Beyond the End of the World, ki ga je financirala Fundacija Mellon, in med drugim vključuje tudi njegovo novo knjigo Beyond the World's End: Arts of Living at the Crossing (Duke University Press, 2020), v kateri raziskuje, kako lahko radikalna kulturna praksa preseže katastrofizem in negativiteto ter oblikuje prihodnosti družbene pravičnosti in ekološkega razcveta. S Centrom za kreativne ekologije je leta 2020 sodeloval na Manifesti 13 v Marseillu.

 

16.15–17.00

Diskusija, ki jo moderira Dražen Dragojević

Priporočamo
Spletna razstava