Vadim Zaharov
Moskovski konceptualizem, ki ga predstavlja Vadim Zaharov – pogoji

Performans

Četrtek, 15. november 2018, ob 20.00, +MSUM

Performans je del otvoritvenega programa ob razstavi Mesta trajnosti. Paviljoni, manifesti in kripte.

Trimetrska konstrukcija mape, kostum gorile, plastične fekalije, bananin olupek, termini Moskovskega konceptualizma na papirju, instalacija in triurni performans.

Avtorjeva izjava:

Kot umetnik že dlje kot petnajst let aktivno zbiram materiale, kot so fotografije, videi, katalogi, knjižice in vabila, ki se nanašajo na dejavnosti sodobnih moskovskih umetnikov. Od leta 1989 do danes sem tako zbral podatke o več kot 120 razstavah ruske umetnosti na Zahodu. To gradivo je edinstveno, posebno še ob upoštevanju dejstva, da dokumentira pomembno obdobje, ko se je po perestrojki sodobna ruska kultura pojavila na Zahodu. Pri tem se zastavlja zame zelo pomembno vprašanje: Kako naj ohranim ves ta material? Prvi, najbolj naravni način bi bil, da z zbiranjem nadaljujem v upanju, da se bo s časom ruska kultura začela zanimati sama zase, da bodo ljudje začeli vlagali potrebni denar in čas v dokumentiranje. Kot umetnik pa se popolnoma zavedam, da se arhiv nagiba k samoizničevanju, zato moj pristop (drugi način) temelji na aktivni uporabi tega materiala in njegovem vključevanju v nov kontekst, v telo Današnjega dne. S tem mislim na situacijo, v kateri se zlijeta arhivska zbirka in proces njegove prezentacije. V tej poenoteni celoti je pogosto težko določiti, kje se osnovno gradivo arhiva konča in kje se začnejo komentarji nanj. Zbrani dokumenti so brez kakršne koli prekinitve vključeni v druge razstave, publikacije, instalacije, pri čemer ponovno preidejo v kategorijo umetniškega dela. To ustvarja bolj kompleksen vzorec za ohranjanje v kulturi, ki bi ga lahko poimenovali »osebni dinamični arhiv«. Arhiv-Tujec s težavo prebavi ta netradicionalni lik v svojem drobovju, zato ga skriva v skrivnih organih svojega napihnjenega telesa. V tem primeru umetnik-arhivar prevzame vlogo Odiseja in beži od vseh, ki ga skušajo ujeti v to ali ono slepo ulico, v ta ali oni opisni sistem. Pri tem stke mitološko tkanino pripovedi, ki prestavi resnični arhivski material v svet poetike. Konec koncev se kulturni arhiv od nekdaj nagiba k tej poetično-mitološki usmeritvi. Čeprav se to zdi paradoksno, pa opuščanja, neskladnosti, napake, pristranska olepševanja ali občutki in čustva tistih, ki razne dogodke opisujejo, v resnici boljšajo možnosti arhiva, da gradivo ohrani.

Vadim Zaharov