Foto: Otvoritveni govor Tomaža Brejca ob razstavi Atelje '68. Matanović, Pogačnik, Šalamun, 12. februar 1968. Arhiv / Moderna galerija.

Predavanje enega najvidnejših sodobnikov neoavantgardne umetnostne produkcije šestdesetih let v Sloveniji, dr. Tomaža Brejca.

Predavanje je del serije​ Spremljevalci in ga organiziramo ob razstavi Valovi: 50 let umetniškega ustvarjanja Milenka Matanoviča. Razstavo posvečamo letu 1968. 

Ko sem po letu 1966 sledil delovanju Marka Pogačnika, Iztoka Geistra, Naška Križnarja, Francija Zagoričnika sem se znašel v zapleteni situaciji: kar so počeli, je samo zelo od daleč spominjalo na zgodovinske avantgarde (dadaizem, Černigoj, Kosovel), v dejanski izkušnji pa je bilo vse novo in nenanavadno. Čudovit občutek: vse stvari so znova prvič prve , v ohojevski risbi in tekstu se kažejo kot še nedotaknjene entitete, so »stvari-po-sebi«, posebne in povsem enakovredne, izrečene/narisane v enem samem protokolarnem stavku: réči rȇči rèč ! Leta 1968 jih prvič vidim v galerijskem prostoru, potem sledijo različni vizualni projekti, ohranjeni na fotogafiji in filmu, nato razstave tipa »arte povera« v letu 1969, potem pa ohojevci razprostrejo stvari v naravi (Poletni projekti, 1969), se zaprejo vase v ezoteričnem duhovnem šolanju (poletje 1970) ter razstavljajo v MOMI (Museum of Modern Art, New York , Information Show) in se samorazpustijo. Kako posebna, povsem neslovenska epizoda na koncu slovenskega modernizma – in kakšna mednarodna odmevnost še dolgo potem, ko skupina ne obstaja več. Prav nič v tej zgodbi ni običajnega, utečenega, vse je na svoj način izvirno in zavezujoče. In zmeraj je nov izziv: kako ta čas opisati in pojasniti?

_____________________

Tomaž Brejc je do leta 2010 predaval umetnostno zgodovino in teorijo na ALUO. V letih 2011–2013 je imel v galeriji Equrna vrsto predavanj o slovenski umetnosti v 20. stoletju, v katerih je izoblikoval nov razlagalni model modernizma: namesto ustaljenih »-izmov« je uporabil raznovrstne predstavne pojme in kategorije, ki sicer temeljijo na recepcijski teoriji (W. Iser, W. Kemp), vendar so utemeljeni v dejanski  umetniški praksi ( npr. vživetje in štimunga, haptični religonalizem, »čisto slikarstvo«, ideologija, pedagogija in estetski učinek po letu 1945, itd.). Leta 1978 je objavil prvo monografijo o skupini OHO. Njegova zadnja knjiga Študije o modernem slovenskem slikarstvu, Slovenska matica, Ljubljana 2010; zadnji članek: Izidor Cankar na razstavah moderne umetnosti, AHAS 22/1, 2017, str.111–135; zadnji katalog: Veno Pilon. Romarska cerkev v Logu pri Vipavi. Ajdovščina 2017; zadnji spis na facebooku: Intimizem in ideologija (6. april 2018).