V okviru razstave Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča bo potekala serija Pričevanj protagonistov kulturnih gibanj iz obdobja Osemdesetih. Prvo bo pričevanje umetnika in producenta Nevena Korde.

OPIS PREDAVANJA

Ne umetnost proti državi, temveč kultura proti umetnosti in umetnost proti umetnosti. Postprodukcija obdobja osemdesetih let skozi vsa naslednja obdobja in skozi različne osvetljave – politične, umetniške, kulturne, zgodovinske – kaže, da je bil to čas, ko se je (po Mosesu Finleyju) dogajala zgodovina, akterji so jo »dali na papir«, kar je politično dejanje.

Obstoj zgodovine tega obdobja razgali mehanizme ideoloških borb in njihovih nosilcev, ki niso država in represivni ideološki aparati države niti nimajo zveze z njimi. So pa povezani z nekaterimi drugimi represivnimi ideološkimi aparati. In kateri so to?

V predavanju »Zgodovinjenje« ne postavljam diskurza v smislu, »kaj je v resnici bilo«, niti ne bom »zdaj jaz povedal, kako je v resnici bilo«, temveč se sprašujem, zakaj so v procesu zgodovinjenja potrebne očitne in vedno znova ponavljajoče se netočnosti, »premikanje« dogodkov glede na čas dogajanja, brisanja oseb in dogodkov, ki ne »sodijo« v promocijsko zgodbo. Ko je stvar netočna in se reče »malenkost, ni bistveno«, bi ravno tako lahko bila točna in bi se še zmeraj lahko reklo »malenkost, ni bistveno«. Na tej točki je legitimno in nujno postaviti vprašanje, s katerimi cilji so te netočnosti zastavljene. Ali so lahko indikatorji nekega družbenega boja? Ali lahko skozi popis in pregled »netočnosti« pridemo do prepoznavanja zdajšnjih akterjev zgodovinskega neskladja med stopnjo razvoja sredstev za proizvodnjo in proizvodnimi odnosi? Neskladja v smislu, da zastareli proizvodni odnosi zavirajo razvoj in dostopnost proizvodnih sredstev. Delno si bom tukaj pomagal z definicijami iz politične analize popularne kulture Chrisa Cutlerja (File under popular, 1985). Med zastarele družbene odnose, ki zavirajo dostop do novih proizvodnih sredstev in kolektivnega dela v glasbeni industriji in pop kulturi, tako uvršča odnos liderja/šefa benda, potrebo po »uspehu« v množičnih medijih in pri kritikih, neusahljivo željo po samogovoru, in ne govoru likov in snovi, ki jo bend ustvarja. Ta besedila so iz poznih sedemdesetih in začetka osemdesetih let, kar se še najbolj pozna pri nekoliko okornem imenovanju pojmov oziroma besedah. Sicer je to analiza ključnega obdobja popularne glasbe v Veliki Britaniji in malo širše. Del tega obdobja, te sekvence, je bil tudi FV konglomerat. Nastal je takrat, v takratni situaciji popularne kulture v nastajajoči družbi kulture.

Če pogledamo le video, nihče iz Slovenije ni bil prvi ali med prvimi, ki so postavili televizijske aparate v steber ali zid, kakor si tudi ni nihče tukaj izmislil večkanalne instalacije, uporabe videa v konstrukciji vizualnosti. Tudi video tehnologije si nismo izmislili mi, niti je nismo začeli uporabljati in modulirati med prvimi. Kar smo mi začeli prvi, je video umetnost na Slovenskem. Zato je bistveno, kakšen odnos je imela tukajšnja govorica do tukajšnje in globalne stvarnosti. Ne do politične stvarnosti, do stvarnosti.

Transpodročnost. O pogojih in usodi transpodročne produkcije zlatih osemdesetih let s poudarkom na FV konglomeratu. Transpodročnost je začasen, provizoričen pojem za označitev praks in rezultatov, ki prečijo tradicionalna družbena polja tako v formalnem smislu vrste izdelka kot v smislu ideološkega umeščanja v obstoječa polja ali v likovne, uprizoritvene, intermedijske, popularne in podobne predale.

Medtem ko je bila transpodročnost spontana, pa se je izkazalo, da je treba za ohranjanje rezultatov v kontekstu transpodročnosti, se pravi v njenih realnih pogojih nastanka, uporabljati enake in večje količine energije v njeni postprodukciji. Proces zgodovinjenja je (po Igorju Zabelu) urejanje in povezovanje zgodovinskih dejstev in pojavov s selekcijo, abstrahiranjem, kodifikacijo, (re)konstrukcijo. To je borba za vzpostavitev mreže konceptov, terminov in njihovih povezav. Pri transpodročnosti gre za »borbo za polje borbe«. To je menda izrek Tomislava Gotovca s konca šestdesetih let, s katerim je izrazil danes dobro vidno, neprepustno monolitnost oblastnih mehanizmov. Miha Zadnikar je lucidno opazil, da je bila prva žrtev tranzicijskega prilaščanja alternativna kultura. Toda za koga gre pri tem prilaščanju? Ti oblastni mehanizmi gotovo niso več »državni«.

Postprodukcija. Transpodročna produkcija FV konglomerata je s težavo odpirala možnosti dostopa do proizvodnih sredstev, novih in starih tehnologij ter s težavo umeščala to produkcijo v družbo. Enako je danes z umeščanjem te zgodovine in z dostopom do sredstev zgodovinjenja. To je obenem vprašanje o problemih zgodovinjenja »podob, ki jih zgodovina pozablja«. Vprašanje postprodukcije po končani sekvenci drugačnega produkcijskega načina (po Sylvainu Lazarusu, 1996). Ali lahko vsaj začasno vzpostavimo razliko med video spotom in glasbenim spotom? Ali je mogoče na formo video spota gledati kot na polje borbe za dominacijo in kontrolo nad proizvodnimi sredstvi, za dirigirano uporabo in filtriran dostop do sredstev za ustvarjanje?

Sinergija brisanja. Ko različni subjekti končane večpodročne sekvence, nepovezani med seboj in z različnimi posamičnimi interesi, družno zgradijo popačeno sliko stvarnosti. S tem je možnost historične uvrstitve te sekvence vedno izpodbita, saj je označevalna raven transpodročnosti in skupinskega, kolektivnega ustvarjanja zmeraj odtujena z nekim drugim historično opredeljenim vrednostnim razmerjem (po Sergeju Kapusu).

Primer tega je, ko nek diskografski izdelek absorbira vsak družbeni eksperiment, umetniški poseg ali kulturnopolitični projekt . Zasede njihovo mesto in jih izniči. Razlaščanje enega interesnega polja s strani drugih interesnih sfer. (Alter)glasbena industrija zasede polje eksperimenta, nadomesti borbo za nove družbene odnose s prodajnimi slogani. Najslabši scenarij je, ko transpodročna scena razpade v postprodukciji, se pravi, ko iz že zaključene sekvence akterji odnesejo simbolni kapital v druge sfere.

Ali se lahko provizorični pojem »uprizarjanje« razširi s pomeni eksperimenta? Uprizarjanje izdelka v nasprotju s proizvodnjo izdelkov. Izdelek zapre vse možnosti razvoja in, če lahko, onemogoči sredstva za kaj drugega. Uprizarjanje pisanja zgodovine. Uprizarjanje umeščanja v zgodovinske tokove. Ali drugače, drugačni produkcijski procesi in odnosi ali tržna niša?

Ideologija skupinskega dela FV konglomerata se je v nekem trenutku spremenila v ideologijo šefa benda. In ta trenutek je določljiv in znan. Točki prej in potem sta zakoličeni. Ena sekvenca se je končala. Manj je pomembno vprašanje nastanka sekvence Borghesie v FV-ju, bolj je pomembno vprašanje nehanja oziroma konca te sekvence. Vendar je treba premišljati tisto, kar je končano, ne pa konec sam. Skratka, premišljati/analizirati tisto, kar je bilo in je prispelo do tega, da ne biva več. Ta način prekinja z gledanjem na pojave prek kategorij uspeh – poraz, ki ne obravnavata celostnega pojava, temveč ga prekrajata (po Sylvainu Lazarusu, 1996). A konec Borghesie v FV-ju je bil zaradi potreb tovrstne ideologije sprva zakrit, danes pa je izbrisan. In zdaj hoče s tem diskurzom (samogovor, šef benda) prodreti na vsa področja kulture, tudi v umetnost, na uprizoritveno polje, v video umetnost. Totalitarno je modus delovanja »sproščenega« kapitala. Se pravi, da je spet treba dovajati energijo v postprodukcijo s ciljem obrambe napadenih rezultatov. Katera dejstva, katere resnice proizvodnih odnosov so nadomeščene z nekim drugim interesom in kaj je pravzaprav ta interes?

Neven Korda, Ljubljana 17. april 2017