Andraž Šalamun: Brez naslova, 1976, akril na juti, 252 x 225 cm, zasebna last (foto: Dejan Habicht)

Andraž Šalamun se je po konceptualistični izkušnji odločil za slikarstvo. Leta 1976 je razprostrl na tla platno oziroma jutovino ter na negrundirano tkanino nanesel barvo in mivko. Stavil je na dogodek, do katerega ne vodi struktura algoritma. Nasprotno, pomenil je manifestacijo neizmerljivosti. Šalamunovo veliko, razsrediščeno kromatično polje je prostor suspenzije meje med zamejenim in nezamejenim, tako da posegata in delujeta drugo na drugo. Je učinek transformacije meje med določenim in nedoločenim v prizorišče njunega trenja, interference. Antagonistično trenje dveh heterogenih postavk spodbija izraz načela identitete, ki določa, da »slika je slika«. Prav figura dvojega namreč povsem izključuje propozicijo istovetnosti. Slikovna površina ni nevtralno mesto, podlaga, na katero se vpisujejo barvni nanosi. »Krik se ne zariše na podlago tišine,« pravi Lacan, »temveč jo nasprotno kot tišino šele vzpostavi.«

______________________

Sergej Kapus (1950) je slikar, pesnik, umetnostni zgodovinar in likovni teoretik. Že med študijem umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je začel ukvarjati z likovno teorijo, naravo vizualnosti in likovno prakso. Leta 1991 je v Moderni galeriji pripravil razstavo Podoba in snov, leta 2002 pa pregledno razstavo Slike. Izdal je študijo o Jožefu Petkovšku Ugrabljeni slikar (1998). Od leta 2005 predava na oddelku za slikarstvo ALUO v Ljubljani.