MG+MSUM

Zoran Mušič: Nismo poslednji…, 1970
#
#
#

Zoran Mušič (1909–2005)

Nismo poslednji…

1970, olje na platnu

 

Zoran Mušič je vsekakor naš mednarodno najbolj priznani modernist. Pričujoče Mušičevo delo pripada istoimenski seriji, ki je začela nastajati na prehodu desetletij oziroma na začetku sedemdesetih let in se nato z določenimi vizualno včasih tudi omiljenimi spremembami nadaljevala – v različnih tehnikah in medijih – pozneje, v osemdesetih letih. Junija leta 1945, ob svoji vrnitvi v domovino iz koncentracijskega taborišča v Dachauu, kamor je bil po aretaciji iz Italije odpeljan novembra leta 1944, je Mušič s seboj prinesel določeno število risb (ne vseh), ki jih je ustvaril v času, ko je bil v taborišču, zlasti v mesecih po osvoboditvi, ko je čakal na prevoz domov. Narisal naj bi jih okoli 200, ohranjenih oziroma do danes evidentiranih pa je 115. Zaradi neprijetnih okoliščin neposredno po koncu vojne je novo državo SFRJ skoraj takoj zapustil in odšel v Italijo, od tod pa pravzaprav v svet. Potreboval je več kot dve desetletji, da se je v svojem delu, ki poprej nikakor ni kazalo znakov te izkušnje, sploh soočil s tem, kar je doživel v taborišču. Četudi je sam zatrjeval, da mu risbe pri nastajanju serije niso služile kot osnova, je vendarle težko spregledati podobnosti oziroma izključiti možnost, da nekaj risb, ki jih je imel takrat še v lasti, ni pogledal. Trdil je, da je šele s to serijo zares postal umetnik. Kljub poudarjeni zemeljskosti, trpkosti barvne lestvice in ponavljajočem se motivu trupel, pri katerih je na splošno poudarek največkrat na glavi, zlasti odprtih ustih, (moškem) spolovilu in rokah (prstih), je treba opaziti, kako spretno Mušič to zemeljskost, ki se igra tudi z barvo in golo strukturo platna, razblinja v »sen«, tako da realnost privede do točke halucinantnega in s tem suspenzije verjetnega. Zgodilo se je, a kot da se ni dogajalo. Tudi v tej luči je treba videti Mušičevo nasprotovanje dokumentarističnemu ilustriranju grozot. V tem pa je obenem mogoče občutiti klico ambivalentnosti spomina in spominjanja v vizualnem: od blizu že nanosi barve, ki se igrajo z golim platnom, ustvarjajo učinek, kot da prizor obenem vznika in izginja. Kakor da slika ni dokončana… Vzporednica s krajinami je umestna: to, kar je na prvi pogled lahko krajina brez znaka česar koli, se naenkrat spremeni, če parafraziramo Mušiča, v krajino iz trupel. Inženirji t.i. končne rešitve si niso zamislili zgolj industrije smrti, temveč tudi industrijo brisanja sledi o smrti. Mušič to krhko nevidno-vidno sled predoča na točki, kjer se realnost v svoji neznosnosti previje v halucinacijo.

 
Priporočamo
Spletna razstava