Zoran Mušič v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji
24. november 2009 — 28. februar 2010
#
#
#
#
#
#
#
#

Kustosinja: Breda Ilich Klančnik

Postavitev: Žarko Vrezec

 

Prva razstava v prenovljenih prostorih Moderne galerije je pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije, gospoda dr. Danila Türka.

 

Zoran Mušič se je rodil 12. februarja 1909 v Bukovici blizu Gorice. Kot otrok je delil usodo številnih Primorcev, ki so se bili med prvo svetovno vojno prisiljeni kot begunci zateči na Koroško in Štajersko. Po maturi na mariborskem učiteljišču se je vpisal na zagrebško likovno akademijo, kjer je leta 1934 diplomiral pri profesorju Ljubu Babiću. Naslednje leto je študijsko obiskal Španijo, kamor je svoje študente usmerjal profesor Babić. Kopiranje Goyevih del v madridskem Pradu in še posebej daljša slikarska potovanja v Dalmacijo, kamor se je med letoma 1934 in 1940 nenehno vračal, so bila pomembna za ves Mušičev nadaljnji razvoj. Od leta 1937 je bil član kluba Neodvisnih slovenskih umetnikov in hkrati tudi kluba Brazda, ki je združeval mariborske likovne umetnike.

 

Leta 1944 se je preselil v Benetke, kjer se je povezal s Filippom de Pisisom in njegovim krogom. Iz Benetk so ga jeseni 1944 prek Trsta odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je nastala zbirka risb, pretresljivih pričevanj o nacističnih grozodejstvih, ki je v začetku sedemdesetih let pobudila umetnikov v svetu najodmevnejši cikel oljnih slik in grafik z naslovom Nismo poslednji. Po osvoboditvi se je Mušič poleti 1945 znova odselil v Benetke, ki so postale poleg Pariza njegov drugi dom. V francoski prestolnici je od leta 1953 ustvarjal in razstavljal pod okriljem ugledne Galerie de France ter pripadal skupini École de Paris. S številnimi razstavami po vsem svetu, z mednarodnimi nagradami in visokimi priznanji si je Mušič že za življenja pridobil sloves vrhunskega ustvarjalca, klasika moderne umetnosti. Umrl je 25. maja 2005 na svojem domu v Benetkah.

 

Razstava, ki jo odpiramo v prenovljenih prostorih Moderne galerije ob koncu »Mušičevega leta«, v katerem se spominjamo stoletnice umetnikovega rojstva, pomeni izrazito slovenski prispevek. Ustvarjalni lok namreč razpenjamo v pravcati retrospektivni prerez izključno z deli iz slovenskih javnih in zasebnih zbirk. Pred dvema desetletjema smo se želeli osredotočiti na umetnikov zgodnji opus - »Mušiča pred Musicem« -, polagoma pa so nas vse bogatejše zbirke, ki jih poznavalsko oblikujejo in dopolnjujejo tudi vse številnejši zasebni zbiralci, opogumile, da umetnikovemu mladostnemu delu, ki je ostalo v njegovi prvotni domovini, dodamo ključna dela iz poznejših ciklov, ki so prihajala v Slovenijo postopoma, mnoga šele po slikarjevi smrti.

 

Dalmacija z Dalmatinskimi motivi pomeni v resnici umetnikovo »izbrano domovino«, če že ne domovine njegovega otroštva, saj ga Samo kamenje živo spominja na monotono, barvno ubito strukturo revne kraške pokrajine, v kateri slikar zasluti razsežnosti večnega biblijskega pejsaža. Otočanke, Oslički v ogradi in najbolj priljubljeni Konjički imajo svoj izvor v predvojni resničnosti, pozneje pa se živali s kopiti komaj še dotikajo realnih tal in se odmikajo v namišljene sanjske svetove. Tudi Dalmatinske zemlje, na samem robu abstrakcije, ki so leta 1960 navdušile slovensko občinstvo, predstavljajo resnične obrise opustele, z redkim grmičevjem porasle ožgane grude in kraškega kamenja ter s svojimi oblikami sestavljajo preplet, podoben žlahtno tkani preprogi.

 

Če si je Mušič s Konjički, naslikanimi večinoma na majhna platna, utrl pot med zbiralce sladokusce, je s ciklom Nismo poslednji leta 1970 dobesedno osupnil strokovno javnost. Obračanje maloštevilnih listov z risbami iz Dachaua, ki jih je umetnik hranil na dnu ateljejskega predalnika, in četrt stoletja potlačena doživetja pekla so presunljivo odjeknila v seriji grafik in oljnih podob z nagrmadenimi trupli. Tragični dogodki in sočasne nove žrtve so pokazali varljivost upanja nekdanjih taboriščnikov, da je postaja Dachau poslednja v zgodovini človeške norosti, groze in nasilja. Brezizhodnost in razmišljanje o minevanju sta se kmalu, vsaj navidezno, umaknila Rastlinskim motivom, ki pa v nadrobnostih razraslega vejevja in razpredenih korenin pogosto spominjajo na krčevito prepletene ude in okostenele roke mrličev.

 

Za Mušiča je značilno ciklično vračanje k preizkušenim in ljubim motivom. Tako kot ga je povratek v Benetke v prvih povojnih letih z lesketom vodne gladine in zlatom Svetega Marka premamil, da je začel spet slikati, je spomine na internacijo v začetku osemdesetih let pregnal z novimi pogledi na mesto ob laguni. Vrstijo se zunanjščine slikovitih pročelij in še bolj skrivnostne, z mistiko prežarjene notranjščine beneških cerkva. Po natanko štiridesetih letih stopi znova v tišino cerkve dei Frari, ki zdaj zažari brez vseh odvečnih nadrobnosti. Stari mojster je dosegel, za kar si je vselej prizadeval - bistvo.

 

»Vedno sem delal in ustvarjal v samoti, sam zase,« je zapisal Mušič. Vendar ni bila samota, o kateri govori umetnik, nikoli tako oglušujoča, malone strašljiva, kot v zadnjih, najintimnejših pogovorih s samim seboj. Atelje, ki ga včasih označuje le slikarsko stojalo in v katerem se mu občasno pridruži edini model, žena Ida, tudi sama slikarka in spremljevalka od mladih dni, predstavlja do kraja zreducirano prizorišče. Kot privid stopa pred nas umetnikova pokončna celopostavna pojava. Monolitna figura popotnika, filozofa, odeta v preprosto haljo, se lušči iz osenčenih obrisov. Vse drugo je nedotaknjena in neomadeževana površina platna. Potem se umetnik razgali še fizično in upodobi svoje sključeno starčevsko telo v intimnem aktu umivanja. Z ekspresivno serijo poslednjih avtoportretov se presunljivo sklene ustvarjalni krog, ki ga je mladi slikar začel oblikovati ob srečanju z Goyo v Pradu daljnega leta 1935. Velikega Španca je na starost pahnila v osamo gluhota. Mušiču je opešal vid. Oba sta okusila najtemnejšo, najbolj grobo in najnasilnejšo plat nedoumljive človeške narave - strašljive posledice vojnih grozot. Mušič se je v mladostnem dnevniškem zapisu občudujoče poklonil »črnim slikam« ostarelega velikana iz Quinte del Sordo z besedami: »S par potezami, ki se zde le nedoločene lise, je ustvaril življenje, krče in maske bednih, žrtve in njih mučitelje in kaos v gibanju mas. Vse to je opisal s toliko slikarske lepote, da ni ostalo samo pri pusti vsebini, temveč je iluzijo življenja na platnu spojil z visoko slikarsko kvaliteto.« Pronicljiva ocena, ki jo je zapisal mladi Mušič na začetku svoje ustvarjalne poti in jo z neizmernim občudovanjem namenil Goyi, je na koncu obveljala tudi zanj.

 

Breda Ilich Klančnik
 

 


Kustosinja razstave je Breda Ilich Klančnik, postavil pa jo bo akademski slikar Žarko Vrezec.

Ob razstavi bo izšel obsežen katalog v slovenski in angleški različici, s preko sto reprodukcijami in z besedili Zorana Kržišnika, Tomaža Brejca, Mete Gabršek Prosenc, Miklavža Komelja, Ješe Denegrija, Ivane Simeonović Ćelić in Gojka Zupana ter z bibliografijo in literaturo o umetniku, ki ju je uredila Jana Intihar Ferjan. Katalog oblikuje Novi kolektivizem.

Ob razstavi bo izšla tudi prodajna Edicija Moderne galerije - Mušič: dela desetih sodobnih umetnikov in oblikovalcev, ki se nanašajo na slikarjev opus.


Projekt sta podprla:



Odprto: torek - nedelja 10.00 - 18.00 Zaprto: ponedeljek in prazniki Prost vstop vsako prvo nedeljo v mesecu in ob dnevih odprtih vrat (3. 12. 2009 in 8. 2. 2010).

 

_____

 

ARHIV

Razstava Zorana Mušiča se izteka! Odprta je samo še do nedelje, 28. 2. 2010. Ta dan bo razstava na ogled do 20. ure, obiskovalci pa bodo lahko prisluhnili še zadnjima javnima vodstvoma po razstavi: ob 11.00 dr. Miklavžu Komelju in ob 18.00 dr. Nadji Zgonik.