Odprtje: 4. september ob 20. uri, Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM)
Delo Dominika Štibernika meri na ontološko nestabilnost, ki je v jedru izkušnje, imenovane umetnost. Umetnik v galerijskem prostoru, čigar protokole temeljito obvladuje, zajame neki temeljni manko umetniškega objekta na njegovem pričakovanem kraju ali v njegovi pričakovani pojavnosti. To, kar nas na Štibernikovih razstavah pričaka namesto umetniškega objekta, je delegacija, premestitev tega pričakovanja na neki rob, v območje efemernega, obstranskega ali ekscesnega.
Razstava Selfie nam v tem oziru prinaša hkrati pričakovano in nepričakovano situacijo. Če so do zdaj umetnikovi projekti merili na komaj zaznavno materialnost umetnine, njeno paradoksno vrednost in krhko odvisnost od koordinatnega sistema galerijskih razmer, nam Selfie razglaša neko nasprotno situacijo: neizpodbitno materialnost (dela), poudarjeno prisotnost (umetnika), jasno intencionalnost (stika). Zdi se, da se napeta vrv med pričakovanim in nepričakovanim, na kateri sicer Štibernik balansira, tokrat nadgradi s tretjim elementom, preveč pričakovanim, v katerega se v Selfieju prevesi ekonomija želje. Vendar s tem obratom umetnik nekako prelisiči tako samega sebe in lastno efemerno govorico kot tudi samo institucijo, ki svoj jezik prepoznavno oblikuje v zadržanosti konceptualne geste.
Selfie je vse prej kot zadržan. Je kar direkten. Govori o umetnosti, umetniku in muzeju v presežku umetniške govorice, presežku situacijskosti in nagovora. Preseneča nas v svoji neposrednosti, direktnosti hiperrealističnega (avto?)portreta, ki v preddverju muzeja, že napol priročno spakiran in v optimalnem stanju za rokovanje (mrtev), čaka na naslednje etape posvečevanja. Hudo neprimeren v čistosti konceptualnega angažmaja MSUM-a in povsem na pravem mestu – ker, kaj je bolj muzejskega od umetnikovega avtoportreta? – Selfie deluje kot metarefleksija Štiberniku priljubljene teme, umetniškega dela. Umetnik = delo? Delo > umetnika? Umetnik ≤ dela? Delo = vložek umetnika v večnost? Vita brevis, ars longa?
Težava, s katero se prebijamo do jasnejše formule, ki bi povzela dinamiko tega dela, razpetega med kosom muzejskega pohištva in nagrobno podobo, priča o težavi, s katero delo sodobne umetnosti išče svoja prijemališča (in usodo) znotraj labirinta sodobne umetnosti in njenega sistema. In tukaj ne gre le za slo po njegovi institucionalni posvetitvi, temveč že za boj za berljivost v neskončni intertekstualnosti, presežku kombinatorike možnih potez in dvoreznem meču prepoznavnosti med tržnim uspehom in dolgčasom. Memento mori, ki ga v tej nereverentni potezi sugerira Dominik Štibernik, se v tej luči bere kot dobrodošel spanec izčrpanega umetnika.
S to figuro umetnika se že prebijemo do tistega, kar nam ves čas bode v oči: namreč tega, da je delo zelo eksplicitno Štibernikov dvojnik. Pomenljivo je, da Mladen Dolar svoj premislek biti in njenega dvojnika začne prav s figuro mimezisa. Čeprav »bitnosti ne moremo zajeti drugače kot skozi to, da jih podvojimo«, že Platona skrbi, da se dvojnik ne obrne proti originalu in ga spodkoplje. Ontološka nestabilnost dela se tako tukaj kaže v nestabilnem odnosu originala in dvojnika. Problematiko tega (ne)razmerja med bitjo in dvojnikom uprizarja Selfie, ki že s svojim pomenljivim naslovom duhovito nagovarja drugega sebe in hkrati njun kratki stik, ki je za nas uživalce umetnosti predmet tolikšnega užitka.
Kustos razstave je Vladimir Vidmar.
Dominik Štibernik (1993) je leta 2019 diplomiral na Akademiji za vizualne umetnosti Ljubljana (AVA). Njegova dela so bila razstavljena na več skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu. Med temi gre izpostaviti Razstavo nominirancev Nagrade skupine OHO 2024, Center in galerija P74 Ljubljana; Slab vtis, Magistrat, Ljubljana; Making it. Making what?, Center in galerija p74, Ljubljana; Jabolko, daleč od drevesa, Kulturni center Lučke Koščak, Grosuplje; Drawing inland, Ravnikar Gallery Space, Ljubljana. Štibernik živi in dela v Ljubljani.
