Andraž Šalamun je imel raznoliko in bogato umetniško kariero. Konec šestdesetih let 20. stoletja je deloval v okviru neoavantgardne skupine OHO in tam vnesel številne novosti, kot so body art performansi in dela v duhu arte povera. Konec sedemdesetih let je v njegovi karieri prišlo do velikega preobrata – preusmeril se je v tradicionalno slikarstvo. Sprva so bile njegove slike abstraktne, v naslednjem desetletju pa je prešel v figuraliko, zaradi česar ga uvrščamo med pomembnejše predstavnike slikarstva t. i. nove podobe. To smer zaznamujejo motivi iz različnih virov, kot so zgodovina umetnosti, film, glasba, vsakdanjost in osebni spomini.

V Šalamunovem opusu iz tega obdobja izstopa predvsem motiv živali, še posebej bizona. Ta figura pri nas vzbudi različne asociacije – od prazgodovinskih stenskih poslikav v jami Lascaux v Franciji do simbola ameriškega Divjega zahoda. Serija bizonov je obsežna in raznolika, pojavljajo pa se v različnih velikostih. Običajno gre za upodobitev obrisa živali na barvitem ozadju, ki ne prikazuje konkretnega prostora, temveč je le barvita podlaga, slikana gestualno z debelimi nanosi akrilne barve.

Šalamun pri slikanju figur ni razmišljal le o upodobitvi živali, ampak o sliki kot prostoru za izražanje notranjih občutkov in podob. Zato pri njem meja med abstrakcijo in figuraliko ni bila strogo določena. Znotraj slikarstva nove podobe se je tako brez težav premaknil v izrazito figuraliko, ki je svoj vrhunec dosegla prav s podobo bizona. Proti koncu osemdesetih let se je nato ponovno vrnil k abstrakciji.