Emerik Bernard je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in se v osemdesetih letih 20. stoletja uveljavil kot ena osrednjih osebnosti slovenskega slikarstva. Močno so ga zaznamovale tedanje razprave o modernizmu in postmodernizmu, ki so korenito preoblikovale umetniško ustvarjanje tistega obdobja.

Bernard izhaja iz temeljnih principov abstraktnega slikarstva, v katerem je slika materialni objekt pred nami, a hkrati nosi čustveno in simbolno vrednost, ki mu jo daje avtor. V nasprotju z abstraktnimi slikarji v sedemdesetih letih (npr. s Šušnikom ali Gnamušem) Bernard v svoje delo vpeljuje različne materiale in pogosto uporablja kolažiranje. Na prvi pogled njegova platna delujejo kot enotne barvne površine, ob natančnejšem pregledu pa opazimo, da so sestavljena iz tkanin, kartona, lesa in drugih materialov, ki jih je umetnik nato prekril z barvo in povezal v homogeno celoto.

Sam je svoja dela pogosto označeval kot »palimpseste« – izraz izhaja iz pergamentov, s katerih je bil prvotni zapis odstranjen in čez napisan nov. Podobno Bernardove slike v sebi nosijo številne elemente iz vsakdanjega sveta, še posebej arhitekturne in krajinske motive iz njemu ljube Istre, od koder je črpal tudi barve.

Drugače od umetnikov v sedemdesetih letih, ko je prevladovala strogost slikovnega polja, je Bernard sliko razumel kot organizem, ki ne sme biti ujet v tradicionalni pravokotni format. Zato njegova dela pogosto presegajo meje platna, vstopajo v prostor in ustvarjajo dinamično likovno izkušnjo.