Tugo Šušnik sodi med slikarje nove generacije, ki je v sedemdesetih letih 20. stoletja sledila novostim v zahodnem, še zlasti ameriškem slikarstvu. Čeprav je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, je otroštvo in mladost preživel najprej v Londonu in nato v New Yorku. Z obema umetnostnima metropolama je ohranil stike tudi kasneje, kar je močno vplivalo na njegovo ustvarjanje. Prav izkušnja življenja v teh središčih in poglobljeno poznavanje tamkajšnjih umetniških tokov ga umeščata med najpomembnejše predstavnike slovenskega modernizma in postmodernizma.

Šušnikov opus se deli na več ustvarjalnih faz, v katerih se je posvečal različnim likovnoteoretskim vprašanjem. Delo Brez naslova sodi v njegovo zgodnje obdobje po zaključku akademije leta 1974. Takrat ga je navdihovalo ameriško abstraktno slikarstvo, še posebej smeri, kot sta abstraktni ekspresionizem in postslikovita abstrakcija (post-painterly abstraction). Na osnovi tega v slovenski umetnosti govorimo o t. i. fundamentalnem slikarstvu, ki je v ospredje postavljalo raziskovanje samega slikarskega medija, pri čemer so imeli ključno vlogo barva, tekstura, format in kompozicija. V tem obdobju so Šušnikova dela zaznamovala predvsem velika pravokotna platna, ki kažejo, da se je slikar angažiral s celim telesom, uporaba večinoma črno-bele barvne lestvice in odsotnost zgodbe, kar nakazuje tudi nevtralen naslov.

Šušnik je svoje slikarstvo kasneje razvijal naprej: postopoma je vpeljal več barv, opustil klasični pravokotni format in v osemdesetih ter devetdesetih letih začel eksperimentirati z različnimi materiali. Eden od primerov tega prehoda je sosednja slika Babilonski stolp. Pri tem delu so novosti najopaznejše v razgibani obliki platna, ki ga je umetnik pred slikanjem plastično oblikoval s tkanino in lesom, tako da je dobilo reliefno površino, ki poseže v naš prostor.