Gustav Gnamuš sodi v generacijo umetnikov, ki so se v začetku sedemdesetih let 20. stoletja preusmerili od večinoma evropskih zgledov k precej drugačnim strategijam in izhodiščem ameriške umetnosti. Njegovo slikarstvo je močno zaznamovalo t. i. slikarstvo barvnega polja (color field painting), pri katerem velike barvne površine ne služijo zgolj kot upodobitev, temveč ustvarjajo poglobljeno vizualno in čutno izkušnjo.

Pri njegovih slikah platno ni le nosilec barve, ampak aktivna površina, na kateri se razkrivajo subtilni barvni in svetlobni učinki. Ključno vlogo pri njegovem ustvarjanju imajo akrilne barve, ki zaradi vodne osnove omogočajo hitrejše sušenje in tanjše, transparentne nanose. Te barve so v šestdesetih letih postale splošno dostopne in odprle nove možnosti za eksperimentiranje. Gnamuš jih je nanašal s tehniko razprševanja, kar je prispevalo k učinku mehke razpršenosti barve in optične lahkotnosti.

Posebnost njegovega pristopa je tudi način kombiniranja barv. Namesto kontrasta med svetlim in temnim je raziskoval odnose med toplimi in hladnimi toni, s čimer je dosegel učinek intenzivnega žarenja. Njegova dela potrebujejo primeren prostor in premišljeno osvetlitev, saj se ob ustreznih pogojih na prvi pogled enotna barvna polja preoblikujejo v dinamične, vibrirajoče površine. Barva se zdi skoraj tridimenzionalna, kot da lebdi v prostoru.

Pri tem pomembno vlogo igrajo velike dimenzije platen in odsotnost okvirjev, kar gledalcu omogoča, da se popolnoma potopi v barvno polje. Proces opazovanja Gnamuševih slik presega zgolj vizualno izkušnjo – postane kontemplativno popotovanje, ki spodbuja globoko čutno in duhovno doživetje. Gnamuš se v tem pogledu naslanja tako na ideje zahodne umetnosti kot na principe vzhodne meditacije, ki izhajajo iz budizma.