Dragica Čadež, ena najpomembnejših sodobnih slovenskih kipark in prva univerzitetna predavateljica kiparstva pri nas, je med letoma 1968 in 1972 s Tonetom Lapajnetom, Dragom Hrvackim in Dušanom Tršarjem tvorila jedro skupine Neokonstruktivisti. Skupino je družila minimalistična in abstraktna kiparska govorica ter analitičen pristop k ustvarjanju. Neokonstruktivisti so spremljali aktualne umetniške trende, zlasti razvoj sodobnega angleškega kiparstva, in na njih gradili svoje raziskovanje abstrakcije, minimalizma in brezosebnosti umetniškega izraza. Pri tem so pogosto uporabljali monokromne industrijske barve in dizajnerski pristop k objektu. Njihove skulpture nemalokrat ne razkrivajo sledi človeške roke in geste, zaradi česar dela delujejo samozadostna in neodvisna od človeka.

V to obdobje sodi tudi Štirikraki znak, lesena skulptura z jasno berljivo in racionalno zasnovano konstrukcijo. Umetnica je geometrijski objekt najprej prebarvala z enakomerno nanešeno temno modro barvo, nato pa je s pastelno rumeno barvo definirala robove lika in ga po sredini razdelila z diagonalami. Industrijsko izdelana barva je nanešena na les enakomerno, brez vidnih sledi rokovanja z materialom, kar je značilno za neokonstruktivistično raziskovanje brezosebnega in racionalnega. Kiparka je delu odrekla simbolne pomene in ikonografijo ter ustvarila nevtralno, generično telo, ki temelji na raziskovanju geometrije in materiala – lesonita. Pred nami tako stoji objekt kot čista likovna vizualizacija načel neokonstruktivizma.

Minimalistične prijeme lahko najdemo tudi v drugih delih Dragice Čadež in pri ostalih Neokonstruktivistih. V tem prostoru si lahko ogledate še SO II Dušana Tršarja in Kompozicijo XXII Draga Hrvackega, v okviru razstave Točke v času pa Analizo lika Toneta Lapajneta.