Slikar in grafik Janez Bernik se je izšolal na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, nato pa v Parizu opravil specializacijo pri znamenitem grafiku Johnnyju Friedlaenderju. Ob koncu petdesetih let 20. stoletja je na njegov opus močno vplival informel (dobesedno »brez forme«), evropsko abstraktno umetniško gibanje, ki je izhajalo iz izkušenj druge svetovne vojne in filozofskega eksistencializma. Poudarek je bil na ekspresivnosti in gestualnosti ter intenzivnem raziskovanju slikarske materialnosti – umetniki so eksperimentirali s teksturo, taktilnostjo, barvo in različnimi materiali. Ideje informela so v slovenski prostor prihajale po različnih poteh, med drugim prek umetnikov, ki so ustvarjali v tujini, kot na primer Zoran Mušič, in prek velikih umetniških dogodkov, kot je ljubljanski Grafični bienale.

Bernikova dela sledijo načelu ploskovitosti slikarskega in grafičnega medija. Zavračal je iluzionistična pomagala in se osredotočal predvsem na snovnost, ki jo je poudarjal z nekonvencionalnimi slikarskimi materiali, denimo malto, ki jo je uporabil v delu Zid.

Pomemben vpliv nanj je imel tudi katalonski umetnik Antoni Tàpies, ki je v svoja dela vključeval pisavo. Podoben pristop je Bernik uporabil v sliki Veliko pismo, v kateri je s kombinacijo različnih materialov ustvaril reliefno (haptično) površino. Vanjo je nato vključil črke in besede, ki na prvi pogled delujejo pomensko nabite, a so v resnici naključne in ne tvorijo konkretnega pomena ali sporočila. So del eksperimentiranja z materijo slike – videti so, kot da so vanjo vrezane, kar še dodatno poudari njeno materialnost. Vzporedno s tem je Bernik ustvarjal tudi grafike s podobnimi vsebinami in pomembno prispeval k vzpostavitvi ljubljanske grafične šole, o kateri lahko preberete več na drugi strani te dvorane.