Gabrijel Stupica je po drugi svetovni vojni razvil povsem svojstven slikarski slog in ikonografijo. V zagrebškem obdobju je sprva delal še bolj realistično, nato pa je po vojni začel raziskovati in oblike postopoma vse bolj stilizirati. Pri tem je temnejši, zemeljski kolorit, značilen že za zagrebško obdobje, postal osnova za njegovo povojno »temno obdobje« (npr. Avtoportret s hčerko, 1956). Okoli leta 1958 se je njegova barvna paleta posvetlila, kar je pomenilo prehod v »svetlo obdobje«, ki predstavlja vrhunec njegovega ustvarjanja v šestdesetih in sedemdesetih letih. V tem času so se dokončno izoblikovali njegovi najznačilnejši motivi: ateljeji, ženske figure (denimo podoba deklice Flore) in avtoportreti. Prav slednji so igrali ključno vlogo v njegovem slikarstvu – sam je namreč dejal, da mu poznavanje lastnega obraza omogoča največ eksperimentiranja.

Avtoportret iz tega obdobja odraža radikalno raziskovanje slikarske površine in forme. Podoba umetnika je poploščena in deformirana: dolge noge, široka ramena in otroško naslikane roke delujejo neproporcionalno, njegov obraz pa je popačen in spominja na masko. Ta maska simbolizira umetnikovo negotovost in dvom, hkrati pa ga ščiti pred zunanjim svetom in njegovimi pritiski.

Posebnost slike je tudi eksperimentiranje z materialnostjo površine. Stupica je uporabil kolažirane trakove progaste tkanine, ki jih je prilepil na brezbrižno naslikano oblačilo. Ta element močno kontrastira z izjemno natančno in mukotrpno preslikanimi izrezki iz časopisov, računi in drugimi papirnimi odrezki. Z vključevanjem teh vsakdanjih elementov v svojo umetnost umetnik ruši tradicionalni status slike kot povzdignjenega, skoraj svetega umetniškega medija.