Zoran Mušič je verjetno najbolj znan slovenski modernist. Šolal se je na zagrebški akademiji, nato pa ga je močno zaznamovala izkušnja koncentracijskega taborišča Dachau, kamor je bil leta 1944 odpeljan iz Benetk. Po vojni se je vrnil v novo socialistično Jugoslavijo, a jo je kmalu zapustil in se preselil v Benetke ter nato v Pariz, kjer je bil povezan s t. i. pariško šolo. Prva leta po vojni se je v delu osredotočal predvsem na podobe konjičkov in krajine. Pod vplivi Pariza in eksistencialistične filozofije se je, še posebej pri krajinah, že skoraj dotaknil abstrakcije (npr. Preprosta ograda).

Po več kot dveh desetletjih po drugi svetovni vojni je v začetku sedemdesetih let javnost osupnil s serijo oljnih platen in grafik z naslovom Nismo poslednji …. Serija prikazuje izmučena nagrmadena trupla taboriščnikov, pri katerih je poudarek običajno na ekspresivnem obrazu, spolovilu in rokah. Nanosi večinoma zemeljskih barv se prepletajo z naravno barvo negrundiranega platna in ustvarjajo občutek nedokončanosti, morda privida – podobe, ki se pred nami pojavijo kot grozljiv spomin.

Možna je tudi neposredna vzporednica med to serijo in njegovimi krajinami (npr. Sklanata pokrajina). Kamni postopoma postanejo glave, gola (kraška) tla pa se preobrazijo v nagrmadena trupla. Prvoosebni naslov serije je hkrati grozljiv opomin in svarilo, ki opozarja na varljivost upanja nekdanjih taboriščnikov, da je Dachau poslednja točka v zgodovini človeške norosti, groze in nasilja. Mušičeve slike so bile pretresljivo aktualne v času svojega nastanka, a njihov pomen ostaja enako močan tudi danes.